So podjetnice enakopravne?

Ne glede na trenutne deleže, je razmerje med moškimi in ženskimi lastniki podjetij še vedno premočno v korist moških. Od kod to? Najrazličnejše študije kažejo, da ženske v podjetništvu pogosto ne najdejo dovolj družbene in institucionalne podpore in se morajo bojevati proti najrazličnejšim predsodkom. Ženske se za podjetništvo tudi pogosto odločajo zaradi drugih razlogov kot moški. Medtem ko moške žene želja za zaslužkom, se ženske za podjetništvo odločajo zaradi osebnega zadovoljstva in želje, da bi posredovale dobre izdelke in storitve, zato jih rast podjetja in širjenje dejavnosti manj zanimata.

Razlik na individualni ravni ni

Če ženske kot skupina kažejo določene značilnosti, ko se odločajo za podjetništvo, pa velja, da na individualni ravni med ženskami in moškimi ni bistvenih razlik. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je klasična raziskava ameriških psihologinj Eleanor Maccoby in Carol Jacklin, ki sta jo leta 1974 objavili v knjigi Psihologija razlik med spoloma, dokazala, da so psihološke razlike na individualni ravni med spoloma manjše kot razlike znotraj skupine moških in ženskih.

Ugotovili sta, kar so pozneje za njimi potrdile premnoge druge podobne raziskave, namreč, da ne obstajajo tipično »moške« in »ženske« osebnostne lastnosti ali značilne kombinacije. Mnogi moški so na primer čustveni, introvertirani, intuitivni in pasivni. Mnoge ženske so podjetne, tekmovalne, pripravljene tvegati in imajo voditeljske sposobnosti. Njuna druga raziskava ter druge poznejše pa so pokazale, da se že okrog tretjega leta otrokove starosti kažejo razlike, kako se dečki in deklice sporazumevajo med sabo, in da razvijajo sloge sporazumevanja, ki so značilni zanje kot skupino.

Ta in podobne raziskave so spodbudile ameriško jezikoslovko Deborah Tannen, da se je posvetila raziskovanju ritualov sporazumevanja moških in žensk, ki so pomembni za razvijanje tvornih in pozitivnih poslovnih in delovnih odnosov med moškimi in ženskami. Ugotovila je, da družbeno pričakovani načini sporazumevanja, ki so značilnejši za moške ali ženske, vsekakor obstajajo, ti pa pogosto delujejo v škodo žensk.

Vendar pa ženske te težave ne morejo razrešiti preprosto tako, da prevzamejo moške načine sporazumevanja, ker bodo »kaznovane«, če bodo prestopile mejo družbenih pričakovanj. Če ženska na primer na sestankih govori z nizkim glasom, pogleduje v tla, se nasmiha ter išče konsenz sogovornikov, se sporazumeva na način, ki ga družba pričakuje od žensk, ki pa hkrati izraža neodločnost, nestrokovnost in nezmožnost, da bi sama razreševala težave. Če pa bo povzdignila glas ter jasno in odločno povedala svoje mnenje, jo bodo moški najverjetneje označili za »možačo«, ki ji je treba pristriči peruti, ženske sodelavke pa se ji bodo uprle, ker je prestopila mejo pričakovanega obnašanja. Ženske se gibljejo na zelo nejasni meji med tem, da jih drugi vidijo kot nesposobne, nesamozavestne in neodločne, in tem, da se jim drugi uprejo zato, ker se ne obnašajo v skladu z družbenimi pričakovanji.


Nekaj nasvetov in opozoril

1. Bodite samozavestne in odločne. Če to niste, se pretvarjajte. Psihološke raziskave laganja namreč kažejo, da večina ljudi ne ve, pa naj si še tako domišljajo, kdaj drugi lažejo, če so drugi le videti dovolj prepričljivi.

2. V moške rituale govorjenja (in v moški svet) najlažje prodrete s humorjem, tako da se šalite na podoben način kot moški o podobnih stvareh. Raziskave kažejo, da se moški šalijo na zbadljiv, navidezno sovražen in žaljiv način, predvsem o športu in spolnosti. Vrnite z isto mero. Pazite na okoliščine, ker lahko take vrste šale negativno vplivajo na vaš odnos do drugih žensk.

3. Bodite družabne. Sklepajte nova poznanstva in jih negujte. Kupite si zvezek in si zapisujte, kdaj in kje ste koga srečale in najpomembnejše podatke o tej osebi, da si boste lahko vedno osvežile spomin. Povejte svojim novih prijateljem, kaj delate in kakšne uspehe dosegate, in se primerno pohvalite.

4. Če imate uradni naziv, ga uporabljajte. Mnoge ženske mislijo, da morajo skromno zatajiti svojo izobrazbo. Tako morda na primer ne uporabljajo svojega magistrskega izobrazbenega naziva. Zlasti z naziva pa se lahko ženske (pa tudi moški) hitro postavijo v podrejen položaj, ker se lahko nazivi zelo hitro spremenijo v merjenje moči. Če žensko naslavljajo z »gospa«, moškega pa z »magister«, oba pa imata enako izobrazbo, žensko s tem postavijo v podrejen položaj. Podobno velja tudi glede imen in priimkov. Če en sogovornik naziva drugega z imenom, na primer »Tanja«, ta pa sogovornika s priimkom »gospod Novak«, kaže nazivanje na neenakost moči med njima. Seveda pa v zadnjem primeru to lahko samo pomeni, da ima moški do ženske bolj prijateljski odnos.

5. Moški včasih ženske na najrazličnejše načine opozorijo, da so ženske, in da jih vidijo kot seksualne osebe in jih s tem opozorijo, da so kot ženske ranljive. Ne dovolite, da vas take izjave vržejo s tira ali zastrašijo.

6. Zavedajte se, da so ženske nagnjene k temu, da težave preprečujejo in za to običajno ne dobijo priznanja, moški pa k temu, da težave spregledajo, vendar hitro razrešijo nastale težave in požanjejo pohvale.

Več v Podjetniku, maj 2002