Snežni parki namesto smučišč

Ne tako dolgo tega so morska letovišča vabila goste z lepo obalo in veliko sonca. A časi z zadovoljnimi goste, ki poležavajo na plažah, so samo še spomini. Gosti si želijo doživetij, pustolovščin, zgodb, vtisov. Pred enakim izzivom, kot so bili takrat Portorož, Izola in drugi obmorski kraji, so danes gorska središča. Peter Vesenjak, direktor svetovalnega podjetja Hosting in človek z bogatimi izkušnjami v turizmu, zatrjuje, da so klasična smučišča preživela. Gosti niso več zadovoljni s smučanjem, ampak zahtevajo zabavo na snegu. Bolje rečeno, zabavo želijo skozi vse leto.

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Kako primerjate trenutno ponudbo slovenskih gorskih središč s podobnimi kraji v Avstriji, Švici in drugih državah? 

Podjetništvo s poudarkom na turizmu v gorskih središčih je v Sloveniji na veliko nižji stopnji kot v razvitejših državah. Problem gorskih turističnih središč je premajhna povezanost ponudnikov, premajhna raznolikost ponudbe in premalo izvenpenzionske porabe, kar je posledica prvih dveh razlogov. Naša gorska središča so usmerjena bodisi v zimsko ponudbo bodisi v poletno. V ospredju je seveda zimska ponudba in Slovenija je po tej plati še vedno bolj znana kot smučarska dežela, kar pa ni njena glavna konkurenčna prednost zaradi slabega stanja žičničarske infrastrukture in vse bolj zelenih zim. Gorska središča bi morala zelo enakovredno obravnavati poletno in zimsko sezono in oblikovati programe za vse leto. Če želi neko središče, pa naj bodo to hotelirji, žičničarji ali pa mali ponudniki, preživeti, mora zagotoviti ponudbo skozi vse leto.  

Naslednji problem naših gorskih središč, ki je v bistvu ključni, je ločena lastniška struktura. Ob lastninjenju so žičniški sistemi postali zasebne družbe, ki poslujejo po načelu gospodarskih družb. To pa pomeni, da so izgubile stik s krajevnim okoljem, in interesi lastnikov žičnic, drugih krajevnih ponudnikov storitev in občin so si prišli navzkriž. V dobri sezoni želijo žičničarji iztržiti čim več, zato dvigujejo cene in s tem otežujejo možnosti drugim ponudnikom. Krajevni ponudniki, na drugi strani, pa želijo čim bolj dostopne cene žičnic, da bodo gosti čim več porabili v izvenpenzionski ponudbi. Takšne antagonizme najdemo na Voglu, v Kranjski gori in še marsikje. V tujini so tovrstna nasprotja odpravili že v kali. Lastniki žičniških sistemov so občine in krajevni ponudniki storitev. Pri nas sistem še najbolje deluje na Rogli, kjer je lastnik hotela, zdravilišča in večjega dela gostinske ponudbe hkrati tudi lastnik žičnic. Po mojih informacijah v nekaj središčih že potekajo pogovori o tem, da bi lastniško strukturo spremenili. Ker bo šel proces po naravni poti, bo trajalo veliko dlje, kot če bi to naredili že ob lastninjenju. 
 

Omenili ste, da bi morali sezono v gorskih centrih raztegniti s treh mesecev na vse leto. Kako to narediti? 

Gorskim središčem v tujini to že v veliki meri uspeva. Veliko bolj so razvili storitvene izdelke v poletnem času, od gorskega kolesarjenja, pohodništva, oddiha v naravi, zdraviliških storitev, kulinaričnih programov do adrenalinskih športov. Pri nas po poletni ponudbi še najbolj izstopa Bovec, predvsem s ponudbo vodnih športov. Je pa pri pozicioniranju naredil napako, ker je šel preveč v smer adrenalinskih športov in izgubil velik del gostov z večjo kupno močjo, ki išče varnost in zdravje. Drugi gorski centri kljub pozitivnim premikom na Krvavcu, Rogli in še kje se še vedno preveč pozicionirajo kot smučarska središča in se tako tudi imenujejo. Namesto tega bi morala že v osnovi narediti zasuk k privabljanju gostov, ki želijo uživati na snegu, čeprav morda ne smučajo. Za začetek bi se smučarska središča morala preimenovati v snežne parke ali središča za uživanje na snegu ali kaj podobnega. V sosednji Avstriji so na primer začeli razvijati tako imenovane snežne doživljajske parke, v katerih je ponudba strukturirana, tako da lahko vsakdo najde nekaj zase. V enem centru je zbranih veliko srednje velikih in malih ponudnikov, ki s svojo množičnostjo dajejo živahnejši utrip kraju in prispevajo k hitrejši rasti kakovosti ponudbe. Taki centri pritegnejo pomemben segment družin, ki jih morda sama smučarska ponudba ne zanima. Skratka, tudi pozimi je veliko podjetniških priložnosti za kraje in za posamezne podjetnike, da razširijo in popestrijo ponudbo ter pritegnejo več gostov. Pri nas se sicer začenja premikati v tej smeri, a spet bo trajalo deset ali dvajset let, da bomo dosegli raznovrstnost. 

Lahko omenite kak domač primer zaokrožene turistične ponudbe, ki temelji na sodelovanju večjega števila malih ponudnikov – podjetnikov?  

Dober primer je Rogla, katere razvoj je sicer osredotočen v podjetju Unior turizem, a so njihove naložbe in poslovna dejavnost s smučiščem, poletnim klimatskim gorskim središčem in termalnim centrom spodbudile male podjetnike, da sledijo z razvojem, bodisi z odpiranjem družinskih hotelov, apartmajev ali gostinskih lokalov. Če se bo trend nadaljeval in če glavno podjetje ne bo zaviralo razvoja malih ponudnikov, bo Rogla v petnajstih letih postala primerljiva s tujimi gorskimi središči. Nasploh se mi zdi, da se desetletje zaspano Pohorje prebuja in s številnimi manjšimi naložbami pridobiva živahnost. Pozitiven premik glede osnovne, to je smučarske ponudbe pa se dogaja v Cerknem. Če jim bo uspelo postaviti še poletno in morda zdraviliško ponudbo, nas bo lahko tudi Cerkno v prihodnjih letih presenetilo.  

Se lahko zaokroževanje turistične ponudbe dogaja spontano in postopoma ali bi moral nekdo, recimo država, občine, načrtno usmerjati ta razvoj? 

V tujini je šel razvoj po naravni poti, so pa države, regije in občine z velikimi subvencijami zelo dejavno spodbujale razvoj turistične infrastrukture. Tudi v Sloveniji država ponuja spodbude za vlaganje v infrastrukturo, predvsem v žičniške sisteme. Spet pa ni dovolj sredstev za razvoj vsebinske ponudbe. Država bi morala poleg spodbud za infrastrukturna vlaganja oblikovati resne materialne spodbude za podjetniški sektor. Sedanja sredstva niso tako velika, da bi se nekdo odločil za to, da bo s svojo družino živel od turistične ponudbe. Vzporedno s tem bi morali podpirati tudi delovanje krajevnih turističnih organizacij, ki bi usklajevale oblikovanje in trženje ponudbe. Če se želi določen kraj celostno razvijati, je zelo pomembno, da vsi ponudniki delujejo usklajeno in učinkovito. V Sloveniji zato nujno potrebujemo managerje turističnih ciljev, ki bodo obvladali turistično stroko in bodo garači, saj komuniciranje s podjetniki ni lahko delo. Takšni managerji bodo ključni, če želimo v naslednjih letih razvijati raznolik in privlačen turizem. 

Kako Peter Vesenjak ocenjuje nekatere naše gorske turistične centre 

Kraj	Komentar
Bovec	Pozitivno, da s razvili ponudbo vodnih športov; problematično pri pozicioniranju, da gredo vsi v smeri adrenalinskih športov, kar ni za vse obiskovalce
Rogla	Pozitiven razvoj ponudbe malih podjetnikov. Če bo šlo tako naprej, bo v 15 letih primerljiva s tujimi centri.
Cerkno	Pozitiven premik glede osnovne - smučarske ponudbe. Če jim bo uspelo postaviti še poletno in morda zdraviliško ponudbo, nas bo Cerkno v prihodnjih letih presenetilo.