Službeno vozilo za zasebne namene

Nekaj odlomkov iz celovite predstavitve problematike:

Davčna osnova za izračun vrednosti bonitete zaposlenega

Način izračunavanja višine bonitete nam določa 17. člen zakona o dohodnini. Boniteta bo znašala 2% knjižne vrednosti avtomobila mesečno. Njen znesek bo iz meseca v mesec drugačen (manjši), saj nam isti člen predpisuje tudi mesečno ugotavljanje te vrednosti. Upoštevati je treba enakomerno časovnega amortiziranja ter letne amortizacijske stopnje v višini 15%. Iz navedenega sledi, da je za potrebe izračunavanja višine bonitete potrebno voditi dodatno (davčno) evidenco, saj je stopnja amortizacije, ki jo uporabljamo v namene izdelave letnih računovodskih izkazov v večini primerov višja (davčno dovoljena 33,3%).

Iz navedene zakonske določbe ni težko izračunati, da je življenjska doba osebnega vozila za namene izračunavanja višine bonitet 80 mesecev oziroma 6,7 leta.. Mesečni znesek bonitete je razlika med (revalorizirano do 1. januarja 2002) nabavno vrednostjo in (revalorizirano do 1. januarja 2002) amortizacijo pred mesecem, za katerega se izračunava boniteta. Zakaj revalorizacija in datum v oklepajih? Z novimi računovodskimi standardi, ki so začeli veljati s 1. januarjem 2002, je bila revalorizacija odpravljena. Sam 17. člen zakona o dohodnini ne govori o revalorizaciji, torej je treba upoštevati Slovenske računovodske standarde, ki določajo, kako se ugotavlja knjigovodska - knjižna vrednost. Če v letu 2002 ne boste več upoštevali revalorizacije za ugotavljanje knjigovodske vrednosti, potem se ta tudi ne upošteva pri obračunu bonitete.

Ugotovitev začetne knjižne vrednosti avtomobila je nesporna, kadar družba kupi novo vozilo in začne tudi izračunavati bonitete. Enak način je tudi pri pogodbi o finančnem leasingu. Prvi nastanejo, kadar podjetje vzame vozilo v najem (ali tudi operativni leasing). Po pojasnilih davčne uprave je treba »osnovno« (knjižno) vrednost ugotoviti tudi v teh primerih. Podjetje mora pridobiti podatke o vrednosti avtomobila bodisi od najemodajalca bodisi od drugih prodajalcev takšnih avtomobilov. To velja tudi v primerih, ko se v najem vzame že rabljeno vozilo. Pri nakupih (ali drugih načinih pridobitve) rabljenih vozil pa nastane še naslednji problem. Kupili smo, denimo, tri leta star avtomobil po nakupni ceni tri milijone tolarjev. Ta vrednost je tudi evidentirana kot knjižna vrednost sredstva v poslovnih knjigah. Davčno predpisana življenjska doba je 6,7 leta, naš ravno kupljeni avtomobil pa je star že tri leta. Iz navedenega izhaja, da za izračun višine bonitete v drugem mesecu ne bomo upoštevali 15% letne amortizacijske stopnje ampak 27% (100/3,7). »Davčna uprava takšnega načina izračunavanja bonitete sicer ni izrecno potrdila, vendar pa je poudarila, da je treba pri izračunavanju bonitete zagotoviti enakopravnost davčnih zavezancev.«

Zanimivo je tudi naslednje stališče davčne uprave: »Če tržna vrednost novega (enakega ali podobnega) avtomobila, ki ga zaposleni uporablja tudi v zasebne namene, pade, delodajalec pa v skladu s SRS 1 revalorizirano nabavno vrednost starega vozila uskladi z nižjo nabavno ceno enakega ali podobnega novega avtomobila, se nova nabavna vrednost, zmanjšana za popravke vrednosti po 15% letni amortizacijski stopnji, uporablja za izračun bonitete.«


Pravna razmerja med delodajalcem in zaposlenim

Način uporabe službenega vozila v zasebne namene mora biti dogovorjen med družbo (delodajalcem) in zaposlenim. Ta razmerja se ponavadi urejajo s pogodbami o uporabi službenega vozila v zasebne namene, najemnimi pogodbami V teh pogodbah je treba jasno opredeliti, kaj so obveznosti delodajalca in kaj zaposlenega, ki bo to vozilo uporabljal. Natančno je treba določiti stroške (povezane z vozilom), ki jih bo krilo podjetje (in njihovo višino) ter morebitne stroške, ki jih mora kriti zaposleni.

Najpogostejši stroški, ki so povezani z avtomobilom, so: stroški vzdrževanja (servisi, menjave gum in drugih delov), tehnični pregledi, zavarovanja (obvezna, kasko ), registracije, garažiranje in ne nazadnje stroški goriva. Razmejitev teh stroškov med delodajalca in zaposlenega mora biti določena v pogodbi. Na tem mestu je treba poudariti, da tudi če vse te stroške prevzame zaposleni, s tem boniteta ni nič manjša. Zakonska ureditev za to področje je dokaj nelogična. Zaradi tega je Davčna uprava RS že pred časom izdala pojasnilo, po katerem znesek plačila zmanjšuje osnovo za dohodnino, če zaposleni karkoli plačuje za uporabo avtomobila. DURS pravi: »da se 2% tako ugotovljene knjižne vrednosti, ki predstavlja višino mesečne bonitete po 5. točki 17. člena ZDoh, zmanjša za mesečno najemnino, ki jo delavec plačuje delodajalcu, če je ta dal vozilo delavcu na podlagi leasinške pogodbe. Višina bonitete se zmanjša za plačila delavca, ki jih daje delodajalcu za uporabo osebnega vozila, tudi v primerih, ko ni sklenjena navedena pogodba, pa je plačilo pogoj, da delavec lahko vozilo uporablja za lastne namene.« To na kratko pomeni: če delodajalec vztraja pri plačilu delavca za določene stroške, naj te plača delodajalec in naprej zaračuna delavcu. Boniteto lahko znižujemo le s plačili zaposlenega delodajalcu in nikakor ne za stroške, ki jih zaposleni plačuje sam!

Kadar zaposleni plačuje delodajalcu karkoli, pa naj se to imenuje najemnina, uporabnina (!), vzdrževalnina ali še kaj podobnega, se za ta zaračunani znesek lahko zmanjša boniteta zaposlenega. Pri izdaji računa zaposlenemu ne smemo pozabiti še na 20% DDV, ki ga obračuna podjetje. Račun v bruto znesku zmanjšuje boniteto.

Povzemimo še eno stališče davčne uprave: »Če zaposleni, ki uporablja službeno vozilo v zasebne namene, ne prejema povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, se za znesek pripadajočega povračila stroškov, vendar največ do višine stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom, boniteta lahko zmanjša. Boniteta pa se v takem primeru ne zmanjša, če gorivo za službene in zasebne vožnje v celoti plačuje delodajalec.«

Iz vseh navedenih pojasnil sledi, da so pogodba in opredelitve v njej velikega pomena tako pri obračunavanju bonitet kot tudi pri izračunavanju prednosti in slabosti uporabe službenega vozila v zasebne namene, tako s strani delodajalca kot seveda tudi zaposlenega.


Primeri izračunov različnih načinov uporabe službenega vozila v zasebne namene

V celovtnem tekstu so prikazani različni izračuni plač zaposlenega in s tem tudi stroškov podjetja. Izračuni so razdeljeni na štiri sklope:

- brez uporabe vozila v zasebne namene,
- z boniteto in brez plačil delodajalcu,
- z boniteto in plačilom uporabnine delodajalcu ter
- z boniteto in plačilom uporabnine delodajalcu ob povišani neto plači za višino uporabnine.


Kako naj se odloči podjetnik zase

V podjetjih, katerih lastnik in direktor (oziroma zaposleni) je ista fizična oseba, bi priporočala "tehtanje" med drugim in četrtim modelom. Kadar gre za osebe, ki ob izplačilu svojih plač še ne razmišljajo o svoji pokojninski osnovi, bi priporočala navaden obračun bonitete. Ta je iz vidika stroškov podjetja (pod predpostavko, da vse stroške, povezane z avtomobilom plačuje podjetje) in iz vidika zaposlenega (v kolikor dejansko ne prevozi skoraj vseh kilometrov v službene namene) skoraj najbolj racionalna varianta. Če pa ste oseba, katerega podjetje ima zelo dober poslovni rezultat in razmišljate tudi o višini svoje bodoče pokojnine, bi vam svetovala četrti model. Pri tej varianti bodo stroški podjetja sicer višji, vendar tudi vi ne boste "oškodovani" pri vaši neto plači in tudi pokojninska osnova bo višja!

Avtorica članka Mira Žužek Roppy je članica Društva davčnih svetovalcev Slovenije.

Več v Podjetniku, maj 2002