|
Iskalnik:
 |
Slovenske pokrajine - žepne ali evropske?Nobena razvita država pri regionalizaciji in decentralizaciji upravljanja in vodenja lastne države ne postopa tako neodgovorno, kot to v tem trenutku počnejo posamezni slovenski lokalni politiki. Namesto optimalnih osem, je zdaj »v zraku« 14 regij.Problematika organiziranja slovenske države na pokrajine je za prihodnji razvoj Slovenije in njenih regij zelo pomembna. Zavzemamo se za višjo raven razprave na podlagi strokovnih argumentov in v tem članku razpiramo nekaj dilem v zvezi z bodočo organiziranostjo Slovenije.
V zadnjem času se bodoče pokrajine vse bolj pojavljajo kot element dnevnopolitičnih razprav, ugibanj in predvsem političnih kalkulacij. V javnosti kot najboljši model bodoče organiziranosti Slovenije ponujajo različne modele: 6, 8, 12 … 30 ali več pokrajin. Velikokrat so ponujene možnosti zavite v demagoško uporabo in razlago Evropske unije in »njenih« zahtev. Vsa javna in manj javna debata pa poteka predvsem v okrilju in pod interesi določenih političnih usmeritev, oziroma bolje rečeno, v »trgovini« ozkih (manjšinskih) političnih struktur in njihovih predvsem osebnih interesov.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da je regionalizacija za občane Slovenije manj pomemben projekt, s katerim se državljani Slovenije naj ne bi pretirano ukvarjali, moramo poudariti, da bo od bodoče organiziranosti (centralizirane ali decentralizirane, učinkovite ali neučinkovite …), še kako odvisna konkurenčna sposobnost naše države v konkurenci držav EU in njihovih gospodarstev. Pokrajine kot gospodarsko–razvojni projekt Eden izmed ključnih argumentov pri bodoči (re)organizaciji Slovenije na pokrajine je ta, da je razdelitev Slovenije na manjše upravne enote predvsem razvojno–gospodarsko, ne pa politično vprašanje. V Evropi obstajajo različni modeli notranje členitve držav na regije, pokrajine in lokalne skupnosti (občine). Vsi modeli in sistemi so odraz volje in rezultat suverene interesne odločitve državljanov, ne pa nekakšne »volje Evrope«, ki se velikokrat prodaja v Sloveniji skozi komentarje raznih pomembnih osebnosti slovenskih medijev. Enotnega vzorca organiziranosti ni. Dejstvo pa je, da se vsaka evropska država poskuša kar najučinkoviteje in logično organizirati, da uporablja vse svoje kulturne, naravne, človeške in druge vire za večjo konkurenčnost na evropskih in svetovnih trgih.
Vse države so se zaradi večje operativnosti in »državne storilnosti« decentralizirale ali dodatno decentralizirajo vse tiste funkcije, ki se bolje in učinkoviteje opravljajo na nižjih, regionalno–lokalnih ravneh. Bistvo decentralizacije ni ustanavljanje množice manjših enot (primer projekta lokalne samouprave v Sloveniji z 193 občinami, od katerih večina nima zadostnih lastnih virov in sredstev za razvoj) v obliki regij – pokrajin, če se sočasno s prenosom ključnih pristojnosti ne izvrši tudi korenita prerazporeditev finančnih sredstev. Zgovoren finski zgled
Zelo nazoren zgled učinkovite in decentralizirane organiziranosti je Finska. Država nima pokrajin s pokrajinskimi glavarji in pokrajinsko politično birokracijo, ki bi »požirala« razvojni denar. Kljub temu pa v sistemu globalne delitve proračunskih sredstev več kot 50 odstotkov dobijo občine. Na regionalni ravni pa so od spodaj navzgor in od »zgoraj navzdol« koncentrirane vse strateške regionalne razvojne prioritete, ki se uresničujejo skozi dodelan sistem razvojnih programov in projektov. V večini strateških projektov po načelu sodelovanja javne in zasebne sfere (PPP - Public Private Partnership), sodelujejo lokalne skupnosti, ključno gospodarstvo regije in država s svojimi ter evropskimi sredstvi. Da sistem deluje in da ne more biti slab, govori dejstvo, da je Finska na svetovni lestvici konkurenčnosti držav na prvem mestu, pred ZDA in pred tistimi državami, ki prisegajo na tako imenovani »turbo kapitalizem«. Nihče ne trdi, da je Finski model edini dober in zveličaven. Tudi drugi modeli (irski ali modeli drugih skandinavskih držav) so dobri in bi se veljalo po njih zgledovati. Dejstvo pa je, da noben model ni a priori v celoti prenosljiv v Slovenijo in da nobena razvita država z regionalizacijo in decentralizacijo upravljanja in vodenja lastne države ne postopa tako neodgovorno, kot to v tem trenutku počnejo posamezni slovenski lokalni politiki. Koliko pokrajin naj ima Slovenija? Vlada je že pred enim letom oblikovala strokovno ekspertno komisijo, ki bi naj na osnovi več strokovnih elementov in meril (gospodarsko družbenih) izdelala predloge za teritorialno oblikovanje bodočih regij v Sloveniji. Projektna skupina je leto dni pripravljala analizo različnih modelov regionalizacije Slovenije in kot najprimernejšo ocenila členitev na osem pokrajin. Načela evropske lokalne samouprave pravijo, da je lokalnim samoupravnim skupnostim treba pustiti kar največ samouprave (tudi denarja), pri oblikovanju pokrajin pa je treba upoštevati elemente, ki omogočajo, da je regija oziroma pokrajina konkurenčno dovolj velika in da ima na voljo določen minimum virov in sredstev. Ti elementi so funkcionalne (naloge in pristojnosti), finančno-materialne (gospodarska moč, razvojne možnosti), organizacijske (uskladitev upravne regionalizacije) in teritorialne (geografske, demografske) narave.
Ekspertna skupina je uporabila več kot 30 kazalcev. Pri presoji modelov so bili ključni geografski, prebivalstveni, gospodarski in zgodovinski kazalci. Izračuni in simulacije so bile narejeni za 3, 6, 8, 12 in trideset pokrajin. Ob upoštevanju velikostnega in konkurenčnega evropskega kriterija je dobila nekaj strokovne podpore le še členitev na šest pokrajin. Drugi predlogi so bili ocenjeni kot neprimerni. Navkljub poznavanju trendov in praks najuspešnejših evropskih držav, navkljub enoletnemu strokovnemu delu vladne komisije in njihovega več kot jasno oblikovanega strokovnega predloga osmih pokrajin (»evropsko« dopustno pa največ šestih), pa se je v Sloveniji prebila v ospredje številka 14. Te številke ne podpira noben zgodovinski, prebivalstveni, logistični ali gospodarsko-razvojni argument. Zakaj naj bi začeli, podobno kot smo nekoč lokalne skupnosti, razbijati že tako majhno Slovenijo na toliko regij in pokrajin? To bi se morali vprašati tako tisti, ki ta proces dejavno peljejo, kot tudi vsi državljani slovenskih regij, saj bodo od tega, kako učinkovito bo Slovenija organizirana v naslednjem desetletju v konkurenci evropskih regij, v veliki meri odvisni tudi življenjski standard in delovna mesta sedanjih in bodočih rodov. Skrajni čas je za osveščenost in argumente Vsi argumenti in kazalci namreč govorijo, da se ljudem v malih »žepnih« regijah ne bo godilo bolje kot tistim, ki živijo v regijah z minimalno kritično maso prostora, človeških in finančnih virov. Zato se je treba javno vprašati, kdo so tisti, ki v imenu »višjih« interesov drobijo že tako male slovenske regije. Ali ni že skrajni čas, da svoje pobude in svojo »evropsko vizijo« žepnih pokrajin podprejo z argumenti, številkami in razvojnimi kazalci, ki bodo lahko ljudi prepričali, da je njihova ambicija dobra tudi za druge državljane. Prav tako se lahko vprašamo, ali ni že čas za vse državljane Slovenije, da smo nekoliko dejavnejši in bolj osveščeni in se ne pustimo naplahtati vedno in vsakomur, ki ima za to čas ali zadostno mero osebnega političnega koristoljubja. Namen tega komentarja je predvsem v tem, da se v javnosti odpre širša, predvsem na stroki in argumentih podprta razprava. Vse pobude, ki so bile doslej dane, so legitimne, vendar je vprašljiv njihov namen in cilj. Predvsem koristi in merljivi učinki teh pobud za državljane Slovenije.
V demokraciji je vse dovoljeno, ljudje imajo pravico celo do lastne neumnosti. Vendar bi bilo dobro, če imamo vsi občani možnost vplivanja takrat, ko lahko samoljubje povzroči škodo vsem drugim. Zato je najmanj, kar bi si ob tako pomembnem dejanju, kot je oblikovanje pokrajin (vsaj tako pomembno kot zaprtje/odprtje trgovin ob nedeljah), morali želeti, da o tem ne odloči nekaj posameznikov, temveč državljani Slovenije. Ali mora Savinjska regija res na dvoje?
Žal se je v tem procesu atomizacije slovenskih pokrajin znašla tudi Savinjska regija. Pravzaprav nihče točno ne ve, kako je do tega sploh prišlo, in ali obstaja kak tehten argument (razlog), ki bi potrjeval domnevno nevzdržnost življenja ljudi v »skupni« Savinjski regiji, zaradi česar naj bi jo razdelili na dve regiji. Vsi zgodovinski zapisi govorijo, da so ljudje na prostoru od Rinke do Sotle živeli povezano že vse od naselitve Slovanov v ta prostor (7. stoletje). Da je pokrajina gospodarsko prepletena in povezana, vedo vsi zaposleni, ki se vozijo v službo v podjetja v različnih podregijah Savinjske regije (ta ima 5 podregij). Da bi mesto Celje izkoriščalo mesto Velenje (umetno ustvarjene lažne predstave v javnosti), je lahko le populistična floskula, saj ima Celje veliko večje gospodarske težave in bistveno večjo nezaposlenost kot Velenje. Da celjska Regionalna razvojna agencija zanemarja razvoj Savinjsko-šaleške (SAŠA) podregije in da je to argument »odcepitve«, je še bolj morbidna teza. Samo eden izmed primerov, kako potuje denar v Savinjski regiji: V letu 2003 dobi Savinjska regija 440 milijonov tolarjev neposrednih regionalnih spodbud. Od tega jih je 200 namenjenih za gradnjo regijskega razvojno-tehnološkega središča v Celju, ki pokriva celotno regijo. Naložbo, vredno 800 milijonov, je dobilo v izvajanje velenjsko gradbeno podjetje. Torej, kam se prelije večina denarja in kaj bi lahko rekle druge občine oziroma podregije Savinjske regije, ki niso deležne delitve tega finančnega kolača? Ali je lahko to argument za delitev Savinjske regije na 5 podregij? Zakaj pa ne, če skušajo tak vzorec oblikovanja pokrajin v tem trenutku na temelju delne politične moči uveljaviti posamezniki v podregiji SAŠA? Najbolj nekorektno pa je to, da pobudniki delitvenih ambicij v Savinjski regiji ne povedo, kaj bo to pomenilo tako za tisti del »nove« kot za staro regijo. Država deli slovenske regije glede na razvitost v regije A in B ter C in D. Regije A in B so že zdaj, v prihodnje pa bodo še bolj deležne razvojnih sredstev. Razbitje Savinjske regije na regijo SAŠA bi pomenilo, da ta zaradi svoje večje razvitosti ne bo več deležna neposrednih razvojnih spodbud, ker bo padla v skupino regij C in D. Kaj to pomeni za male občine Solčava, Ljubno, Luče, Gornji Grad ..., ki jim povprečno stopnjo razvitosti dvigujeta Velenje in Šoštanj, se bodo morali vprašati tisti, ki danes v imenu svojih občanov slepo in neodgovorno drvijo v razbijanje Savinjske regije. Prav tako imajo legalno in legitimno pravico na jasno obrazložitev in argumentacijo delitve vsi drugi občani Savinjske regije, ki bi jih odcepitev SAŠE razdelila in odsekala od avstrijske Koroške regije. V času, v katerem bo pomembno sodelovanje evropskih regij, ni vseeno, če si naenkrat, ne po svoji krivdi odrezan od ene izmed evropskih držav oziroma evropske regije. Že uporaba sredstev programa INTERREG zahteva medregionalno sosedstvo, da ne omenjamo drugih strateških razvojnih povezav, ki jih bo treba splesti v naslednjem obdobju vstopa v EU. To je le delček vprašanj, o katerih velja premisliti, preden se odločamo o atomizaciji Slovenije in samovoljnemu oblikovanju »žepnih« pokrajin. |
|
