Slovenska podjetnika v Keniji

Nevenka Lepenik iz Domžal in Roman Bionic iz Gorenje vasi pri Škofji loki sta se pri 30 letih odločila in začela uresničevati svoje sanje. Januarja 2002 sta začela novo poglavje v svojem življenju. Preselila sta se v Kenijo, kjer organizirata safarije. Ustanovila sta agencijo »Eyes on Africa«, se poročila na tradicionalni način v Masai Mari, ter dobila punčko Anno, ki je letos dopolnila leto dni. Njun glavni cilj pa je zgraditi majhen eko kamp v nacionalnem parku Masai Mara. Pot ni lahka, tega se še kako dobro zavedata, a po dveh letih še vedno verjameta v to.  

Pogovarjali smo se z Nevenko Lepenik. 

Od kod odločitev za odhod v Afriko?

Kot večina mladih danes sva iskala svoj smisel življenja in ga v razviti Evropi nisva našla. Oba s povprečnimi službami, kjer so bile možnosti za napredovanje precej nejasne, upanja na boljšo zaposlitev, vsakodnevni pogovori s prijatelji o nakupu stanovanja, avta, otrocih, karieri in podobnem.  

Jaz sem bila od vedno obsedena s potovanji. Zadnje potovanje v Afriko 2001 pa je bilo usodno. Po dolgih letih iskanja sem našla uresničljivo idejo, to je gradnja »eko kampa« v nacionalnem parku Masai Mara. Spoznala sem prave ljudi, z idejo navdušila takrat še prijatelja, zdaj moža Romana, ki je sprejel izziv in odpotovala sva. Sliši se preprosto in prav tako je tudi bilo.  

Prve tri (najlepše) mesece v Keniji sva preživela v nacionalnem parku Masai Mari, pri prijateljih Masajih. Naselila sva se v eni njihovih hišic, 100 km od prvega obljudenega mesta. Safari, kar zdaj trživa in s čimer se preživljava, je bil v najin vsakdan. Hijene, povodni konji in levi so nama peli uspavanke ponoči, podnevi sva se sprehajala med zebrami, gazelami, žirafami, sloni in levjimi stopinjami. Od domačinov sva se naučila živeti z naravo in se zaljubila v savane.

Ko sva prišla v prestolnico Kenije, Nairobi, je bilo, kot bi prišla iz preteklosti v sedanjost, nazaj v »Evropski kaos«. To je sedemmilijonsko mesto, prestolnica centralne Afrike z zanimivo mešanico Afričanov, Indijcev, Arabcev in belcev z vseh kontinentov. Je mesto poslovnežev z vsega sveta, podkupljenih politikov, svetovnih humanitarnih organizacij in obubožanih Afričanov, ki so prišli v mesto s trebuhom za kruhom.  

Kakšni so bili začetki? 

Kar se tiče podjetništva sva bila začetnika, pa še v tuji državi, kjer nisva poznala nikogar. Ko se tu lotiš podjetništva, je ena večjih težav pridobitev delovnega dovoljenja. Ko ga dobiš, ga moraš podaljševati na dve leti. V trenutku se soočiš s svetom podkupljenih politikov in uradnikov ter nesmiselnosti, ki so posledica vdora modernega sveta v Afriko. Za delovno vizo moraš poleg denarja pripraviti debel kup papirjev o poslovnem načrtu, registrirati podjetje (lahko ga odpreš tudi brez delovnega dovoljenja), odpreti moraš račun na eni od bank, kjer moraš položiti precejšno količino denarja. Tu pa je že spet nesmisel, ko ti na banki takoj povedo, da ne moreš odpreti računa, če nimaš delovne vize. Midva sva potrebovala leto dni, da sva ga dobila.

Obstaja tudi hitrejša pot od najine, preprosto podkupiš kup uradnikov vse do ministra za turizem. Po nasvetu Slovenke, Majde Povodenj, ki živi v Keniji že od leta 1966, sva vse uredila po legalni poti in čakanje se je na koncu izplačalo.  

Ko sva čakala na delovno dovoljenje, sva naredila tudi manjšo tržno analizo, da spoznava, kaj se dogaja na področju turizma. Obiskala sva turistične agencije, spoznavala ljudi ter načine poslovanja in goljufij. Kmalu sva glede nakupa ali najema zemlje v Masai Mari postala precej skeptična. Ugotovila sva, da bi morala eko kamp precej drago marketinško podpreti, prodaja pa bi bila bolj ali manj pionirsko delo, saj vse turistične agencije tržijo luksuzne hotele ali poceni kamping safarije za popotnike. Zato sva se odločila, da z eko kampom počakava, medtem pa bova organizirala in tržila safarije, za kar sva imela odlično osnovo, saj sva poznala kenijsko divjino.

Začetne izkušnje so nama bile dobra šola, pridobila sva si ogromno znanja o afriški politiki, birokraciji ter njihovih »glavah«, kar nam še kako prav pride pri poslu.  

Kako tržita svojo ponudbo?  

Že pred odhodom sva stopila v stik z nekaterimi turističnimi agencijami v Sloveniji in ena od njih nama je pomagala tržiti najine produkte. Najprej sva začela s Slovenijo, kjer so nama na začetku pomagala poznanstva. Zdaj počasi prihajajo stranke tudi z drugih držav, kot so Amerika, Avstralija, Hrvaška, Bosna ... 

Kakšno je podjetniško okolje v Keniji?  

Afrika za investicije in posle ni preprosta destinacija. Korupcija je tu zelo močna. Na eni strani se bohotijo zasebne posesti in vile angleških kolonialistov in novodobnih bogatašev, s katerimi se ne more primerjati niti Beverly Hills, na drugi strani so barakarska naselja, ki neuradno štejejo dva milijona prebivalcev.  

Kenija uradno šteje 27 milijonov ljudi. Priložnosti za nove posle, produkte in storitve je ogromno, saj afriški trg še zdaleč ni tako razvit in zasičen kakor Evropski. A pri vseh poslih je treba biti zelo previden, predvsem pa je treba razumeti Afriko. To ni lahko, potreben je čas, veliko časa. Midva po dveh letih in pol Afrike še vedno ne razumeva, čeprav bi o tem lahko napisala knjigo.  

Morda najbolj izstopa počasen tempo življenja. Poleg sodi še ignoranca. Na primer, če si je nekdo zaželel na kosilo, bo to storil, ne glede na to, ali je v igri posel za milijone - partner bo že počakal. Nama organizacija enega safarija vzame vsaj en teden, čeprav bi morala biti stvar že utečena. Mislim, da nikoli ne bo.

Če bi opisala Kenijce kot poslovne partnerje z eno besedo, bi rekla predvsem, da so nezanesljivi. Domačini pravijo, da pri denarju ne smeš zaupati niti bratu. Zato midva najino agencijo skrbno drživa v družinskih rokah. Za partnerje sva si izbrala nekaj ljudi, s katerimi občasno sodelujeva, a paziva, da se z nikomer preveč tesno ne poveževa. Do zdaj se je tako najbolj obneslo.  

Kaj pa kupna moč? 

Ljudi lahko po kupni moči na grobo razvrstiš v tri razrede:
- visoki: poslovneži in politiki, ki lahko stopijo ob bok marsikaterega bogataša s svetovnih lestvic,
- srednji: ljudje s službami hišnih pomočnic, vrtnarjev in raznih uslužbencev v sicer redkih podjetjih, z mesečnimi prihodki 30.000 slovenskih tolarjev,
- tretji: ljudje, ki nikdar v življenju niso videli Nairobija in mercedesov in živijo v svojem svetu.

V mestih se odpirajo veliki supermarketi večji in bolj založeni od naših. V polnem zagonu je mobilna telefonija, računalništvo, marketing ... Vse, kar uporabljata višji in srednji sloj prebivalstva. Industrija je tukaj zelo slabo razvita, čeprav je delovna sila poceni, kar je verjetno zasluga prejšnje korumpirane vlade, ki tujim investitorjem ni vlivala prav nikakršnega zaupanja. Vlada se je zamenjala in kaže, da se stvari počasi premikajo na bolje. Če bo vlada uspešna, bo precej prostora za nove posle. Trenutno so prodajno najmočnejši v Afriki Kitajci, ki neizmerno bogatijo z množično prodajo poceni izdelkov najnižjemu sloju prebivalcev. 

Bi se vrnila v Slovenijo? 

Za zdaj ne. Ko prebrodiš začetno krizo, ugotoviš, da je Kenija krasna dežela. Na začetku je malo domotožja, pogrešaš družino, prijatelje, smrekov gozd in hrvaško obalo. Afrika pa je nekakšen pobeg iz ponorelega sveta, kakršen, žal, postaja Evropa. Življenje tukaj teče počasneje, bolj človeško, več časa ti ostaja zase. Pa še delo, ki ga opravljava, naju zelo veseli. Z denarjem, ki ga zasluživa, si lahko privoščiva najem hiše ob obali in zasebno varuško za najino punčko, o čemer bi ob slovenski draginji lahko le sanjala.  

Več informacij o Nevenki in Romanu najdete na njuni spletni strani www.eyesonafrica.org.