Slovenska diaspora kot skrita priložnost

V zadnjih stoletjih je slovenski narod doživel več valov migracij in kreiranja novih diaspor v večini držav po svetu. Številni pripadniki prve, druge in tretje generacije slovenskih izseljencev so se promovirali kot priznani kulturni, športni, intelektualni in gospodarski liderji.

 

Izkušnje in koncepti delovanja, ki so se izkazali za uspešne v drugih vodilnih državah razvitega sveta, lahko temeljito obogatijo našo družbo in gospodarstvo. Sam menim, da je življenje in poslovno delovanje v svetovnih gospodarskih metropolah dragocena civilizacijska izkušnja, prepotrebna za vse, ki se skušajo aktivirati v širših družbenih okoljih. Čeprav takšne priložnosti ne more izkoristiti vsakdo v Sloveniji, s(m)o v svetu ljudje slovenskih korenin, ki lahko z emocionalno navezanostjo na rodno deželo (svojih prednikov) in pragmatičnimi znanji iz ekonomije prinesejo delček te izkušnje nazaj in z njo oplemenitijo slovensko okolje.

 

Pomembno je, da se zavedamo, da potencial slovenske diaspore ni samo v hitrem direktnem zaslužku, temveč tudi v prispevku k poslovni etiki z vpeljevanjem načinov poslovanja in delovnih vrednot, kot smo jih vajeni drugje po svetu.

 

Živim v Kanadi, kjer je pošteno delo zelo cenjeno, delovna etika in finančna disciplina pa na izredno visokem nivoju. Delovna sila, osnovni materiali, vlaganja v razvoj in izboljšave so temeljni stroški večine tamkajšnjih podjetij, profit pa se deli šele, ko so dosežene in presežene dodane vrednosti. Ob obiskih v Sloveniji, pa tudi iz izkušenj drugih poslovnežev, ki so bili v stiku s slovenskim gospodarstvom, sem opazil, da je tukaj pogosto prav obratno. Čeprav takšen vtis meče senco rahlega nezaupanja v svetu na vse, kar je slovenskega, pa hkrati nudi tudi priložnost za Slovenijo, da odpre vrata svežim pristopom in idejam iz sveta, ki v vedno razburkanem poslovnem svetu omogočajo pravičnejše delovanje za vse vpletene.

 

Slovenci smo znani kot marljivi in delovni ljudje, mladi v slovenskem izseljenstvu pa stremimo k iskanju novih poslovnih možnosti, sodelovanja in samorealizacije. Čisto naravno je, da z odtujenostjo od matične dežele interes za sodelovanje z njo upada. Tako se večina mladih usmerja predvsem v splošne gospodarske tokove in možnosti, ki jim jih ponujajo okolja, v katerih živijo oziroma v kompatibilna okolja drugod po svetu, medtem pa imajo Slovenijo v zavesti kot oddaljeno folklorno deželico svojih staršev ali starih staršev. Sedaj smo prišli do točke, ko se prva (povojna) generacija Slovencev v Kanadi umika, druga in tretja pa večkrat ne vidita interesne povezave z matično deželo. Slovensko izseljenstvo v tem kontekstu ni osamljen primer, saj se s podobno problematiko spopadajo diasporične skupnosti po vsem svetu. Iz konkretnih primerov, ki so se za učinkovite izkazali pri drugih diasporičnih skupnostih, se lahko slovenska družba nauči marsikaj; predvsem moramo stremeti k preučevanju in implementaciji uspešnih primerov dobrih praks. Naj na tem mestu izpostavim predvsem programe, ki v svoj model delovanja vključujejo kulturno-gospodarsko diplomacijo: od sistemov mednarodnih pripravništev v povezavi z jezikovnimi tečaji do direktnega seznanjanja izseljenskih študentov z gospodarstvom in kreativno družbo v matični deželi ter povezovanje skupnosti preko novih medijev in socialnih omrežij. Na tak način si podjetja v matičnih državah zagotavljajo dostop do velikega bazena mednarodno izobraženega kadra, mladi iz izseljenskih skupnosti pa si ustvarjajo kontakte in okolje, ki jim daje možnost nadaljnjega življenja v državi ali pri vzpostavljanju poslovnih projektov med državama.

 

Zdaj je čas, da vzpostavimo zdrav in aktivno produktiven odnos s svojim izseljenstvom. Usoda slovenskega izseljenstva po svetu in z njo povezane poslovne priložnosti niso stvar naključja, ampak je, če povzamem misel ameriškega politika Williama J. Bryana, stvar izbire; ne stvar, ki bi jo čakali, temveč stvar, ki jo je treba doseči. 

 

Simon Pribac
slovensko - kanadski podjetnik