Sladkorni baron

Podjetje, katerega korenine segajo v leto 1936, je v dobrih tridesetih letih, kar ga vodi Mello, postalo megakorporacija, ki se v osnovi še vedno ukvarja s tistim, kar je začel njegov ded – z gojenjem in predelavo sladkornega trsa. 

Danes je v Cosanovi lasti 300.000 hektarjev polj sladkornega trsa, upravlja s 24 mlini, kjer trs predelujejo v sladkor in etanol. Cosan tako proizvede 2,5 odstotka vsega sladkorja na svetu, Mello pa pričakuje, da bo v prihodnosti proizvodnja etanola presegla proizvodnjo sladkorja. Cosan in s tem Mello, ki je večinski delničar podjetja, je tudi lastnik 9000 MW elektrarn, ki sladkorni trs predelujejo v elektriko, in s tem največji proizvajalec tovrstne elektrike na svetu. Ima lastno distribucijsko infrastrukturo na domačem trgu in dva ladijska terminala za izvoz svojih izdelkov, enega za sladkor in drugega za etanol. V letu 2008 je z združitvijo s podjetjem Nova America, ki ima v lasti in upravljanju terminal poleg Cosanovega, nastala Rumo Logistica, največji izvoznik sladkorja na svetu. Podjetje Raizen, ki ga je lani ustanovil skupaj s Shellom, letno proizvede 2,2 milijardi etanola, 4 milijone ton sladkorja in upravlja z elektrarnami skupne moči 900 MW, ki proizvedejo elektriko iz bagase, ostanka iz predelave sladkornega trsa. Podjetje ima preko 4500 črpalk v Braziliji, preko 500 trgovin, 53 skladišč za distribucijo goriva in z letalskim gorivom oskrbuje 54 brazilskih letališč, je mogoče prebrati na spletni strani Raizena. 

Čeprav je Mello ustvaril velikanski sladkorni imperij, ga je v nekem obdobju resnično skrbelo za preživetje, skrbelo ga je, kako bo zaslužil denar. »Takrat sem sprejel najbolj neumne odločitve v svojem življenju. Če nekaj počnete z edinim razlogom, da bi zaslužili denar, počnete neumne stvari. Imejte vizijo in denar bo prišel.« Kdo je torej sladkorni baron, ki si je s svojo neizprosnostjo in borbenostjo prislužil vzdevek Traktor?  

Biti neodvisen od družine 

Mello se je rodil v majhnem podeželskem kraju Piracicaba v brazilski zvezni državi Sao Paolo, kamor so se njegovi predniki priselili iz Italije, da bi gojili sladkorni trs. Njegovi stari starši so tam zgradili mlin za sladkorni trs, katerega vodenje so nato prevzeli njihovi otroci, Rubensova mama in sedem njenih bratov in sester. A tovrstno družinsko podjetje je v družinske odnose prineslo veliko napetosti. Rubens je tako vse otroštvo opazoval prepire med starši, strici in tetami, ki so vsak hoteli voditi posel po svoje. »Jaz pa sem hotel delati zase, ne biti odvisen od družine,« se spominja danes. 

V mlinu, kjer je bila tudi šola, se je Rubens naučil brati in pisati in se s 16 leti odpravil v Sao Paolo, da bi se pripravil za študij. Mestni bratranci so ga zmerjali s kmetavzarjem, a jim je zaprl usta, ko je bil sprejet v priznano šolo za inženirje na univerzi Sao Paolo. Med študijem je delal kot pripravnik v eni največjih brazilskih bank Unibanco. V tem času je spoznal tudi svojo bodočo ženo, s katero ima dve hčerki. Ko je takrat še svoje dekle spremljal na praznovanje rojstnega dne njenega očeta, je usoda hotela, da je sedel poleg človeka, ki je zgradil enega največjih industrijskih konglomeratov v Braziliji, Grupo Votorantim. To je bil takrat 70-letni Jose Ermirio de Moraes in stari tajkun ter 20-letni ambiciozni Rubens sta postala prijatelja. Po koncu študija je Mello postal finančni direktor Moraesevega imperija in tam ostal desetletje. 

Družinsko podjetje so medtem še naprej vodili sorodniki in čeprav je Mellov stric pogosto prosil, naj se vrne v Piracicabo in prevzame vodenje družinskega podjetja, mu je uspelo šele po tem, ko je stric leta 1980 preživel infarkt. A Mello je postavil svoje pogoje. Sestavil je delničarsko pogodbo in v njej definiral vloge vseh družinskih članov. »To je bila najboljša stvar, kar sem jih kdaj storil.« Spori z ostalimi člani družine so sodišča in odvetnike zaposlovali še celo desetletje, a leta 1990 je Rubensu Melli vendarle uspelo, da je izplačal vseh 23 članov družine in postal edini lastnik podjetja.