Skladnost zakona o davku na dodano vrednost z ustavo

Zavezanci za plačilo DDV-ja so sprožili postopek pred ustavnim sodiščem, ker so menili, da ureditev Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) ni v skladu z Ustavo RS. ZDDV določa, da se davčne obremenitve na podlagi Zakona o prometnem davku (v nadaljevanju ZPD) prenehajo uporabljati z dnem, ko je stopil v veljavo ZDDV. To velja tudi v primerih, ko je šlo za že sklenjene posle oz. na tej podlagi izdane račune, če je blago dobavljeno oz. storitev opravljena v času, ko je že stopil v veljavo ZDDV.  

Tretji odstavek 71. člena ZDDV določa, da lahko davčni zavezanec davčno osnovo za DDV od dobav oziroma storitev, opravljenih po 1.7.1999, zmanjša za tista predplačila, za katera je bil obračunan in plačan davek po ZPD, pod pogojem, da so bila predplačila plačana do 30.6.1999.

 

Po mnenju ustavnega sodišča v navedeni določbi ni temelja za pomisleke o neenaki obravnavi subjektov. Gre namreč za razlikovanje na osnovi časa plačila, kar pa niso osebne okoliščine iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Splošno ustavno načelo enakost pred zakonom zakonodajalca veže v smislu, da položaja pravnih subjektov ne sme samovoljno urejati različno, nikakor pa to ne pomeni, da položaje pravnih subjektov ne sme različno urejati, če ima za to stvarne in razumne razloge. 

 

Namen sporne ureditve, ki veže možnost obračuna davka po ZPD na plačilo predplačila do zadnjega dne veljavnosti sistema obdavčitve po ZPD, je omejitev uporabe sistema po prenehanju njegove veljavnosti. Dvojnost sistema je tako veljala le za potreben prehod iz enega v drug sistem. V nasprotnem primeru bi si lahko stranke pravnega posla s samo sklenitvijo le-tega pred začetkom uporabe ZDDV, neodvisno od časa izpolnitve obveznosti, zagotovile obdavčitev prometa po ZPD. To bi bilo v njihovem interesu, ker so bile po ZPD za določene vrste prometa uveljavljene nižje davčne stopnje, kot jih je predvidel ZDDV. V javnem interesu je, da se ob spremembi sistema slednji čim celoviteje uveljavi, zato ni mogoče trditi, da je zakonsko navedeno  razlikovanje brez stvarnega in razumnega razloga. To pa hkrati pomeni, da ne gre za neskladje z ustavo. 

 

Podobni so tudi razlogi za ureditev, ki jo določa četrti odstavek 71. člena ZDDV, katere namen je, da si zgolj z izdajo računa ni mogoče zagotoviti obdavčitve prometa po ZPD za časovno kasnejšo dobavo blaga oziroma opravo storitve še po prenehanju veljavnosti sistemske ureditve iz ZPD. Tako po mnenju ustavnega sodišča navedena ureditev ni v neskladju z drugimi rešitvami v zakonu in hkrati ni v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije, ki govori o načelih pravne države. 

VELJAVNOST:
Od 10.12.2004. 

Odločba ustavnega sodišča, da prvi, drugi in četrti odstavek 19. člena Zakona o davku na dodano vrednost niso bili v neskladju z ustavo ter da tretji in četrti odstavek 71. člena Zakona o davku na dodano vrednost nista v neskladju z ustavo (UL RS 132/2004)
Zakon o davku na dodano vrednost (UL RS 89/98, 30/2001, 67/2002, 101/2003, 134/2003, 45/2004, 97/2004, 114/2004)