S samozavestjo do uspeha

Če opazujemo okrog sebe, vidimo polno napetih, nemirnih ljudi. Kot da so prestrašeni, kot da ne marajo ne sveta ne sebe. Drugi pa s svojo sproščenostjo in odprtostjo sporočajo, da verjamejo vase, obvladujejo svoje življenje, se ne bojijo sprememb in novih izzivov. Kaže, da so prepričani, da jim bo vse, kar načrtujejo, tudi uspelo. In jim v veliki meri tudi zares uspeva, ker so samozavestni, ker jim daje samozavest tisto mero čustvene energije, ki je potrebna, da se spopadejo s stresnimi razmerami, pritiski, razočaranji in nesoglasji, in jih tudi uspešno premagujejo.

Samozavest vpliva na našo uspešnost, na vedenje, na bolj ali manj prijetne odnose z ljudmi, na počutje in notranje ravnovesje, dolgoročno pa tudi na naš osebni razvoj in življenjsko pot.

Samozavesten človek verjame v svoje sposobnosti in znanje, čuti se močnega, zaupa vase in o sebi misli dobro. Ker ima pozitiven občutek lastne vrednosti, se novih izzivov ne ustraši. Veseli se življenja, rad dela in se dobro razume z drugimi. Kdor pa se ne ceni dovolj, je pretirano občutljiv, skrbi ga, kaj drugi mislijo o njem in kaj bodo “drugi rekli”. Boji se, da mu ne bo uspelo. Strah ga duši, zato se težavam raje izogne. Toda problemi se sami od sebe običajno ne razrešijo, nasprotno, radi se razrastejo in nam zagrenijo življenje. Neobvladani problemi mu še dodatno utrdijo mnenje, da je nesposoben, da mu življenje ni naklonjeno in da so drugi boljši … Drugim ne zaupa, je zamerljiv, vedno na preži, svet se mu zdi krivičen. In medtem, ko se spopada s svojimi dvomi in slabim počutjem, se problemi kopičijo, misel, da ni “dovolj dober” ga hromi in straši, njegovo življenje postaja vse težje.

Navidezna samozavest

Zrcalna podoba premajhne samozavesti je prevelika samozavest. Vendar so običajno pretirano samozavestni ljudje takšni le navzven. Ker igrajo, je njihovo vedenje velikokrat vsiljivo, nasilno, pretirano vzvišeno, zato tudi moteče za okolje. V srcu pa so običajno taki ljudje polni dvomov in zmede, ne vedo natančno, kaj bi radi dosegli. Radi bi nekaj in še več, vedno več, radi bi bili občudovani in pomembni. Zaradi takih hotenj se počutijo neprestano ogrožene, bojijo se, da bi izgubili svojo lastnino in občudovanje okolja. Ker pa jih močna želja po imetju in slavi žene v pretiravanje, se zgodi ravno to, česar se najbolj bojijo: okolje jih zavrača, jih spoštuje le navidezno, za hrbtom se jim posmehuje, jih kritizira, medsebojni odnosi so napeti, vljudnost zaigrana, sodelovanje pa trdo, narejeno, neprijetno in okrnjeno. Da bi obvladovali take razmere, se vedejo še bolj vzvišeno, še bolj “samozavestno” - in se vrtijo v začaranem krogu.

Marsikdo skriva dvom o sebi pod krinko navidezne samozavesti. Opira se na zunanji videz, na vtis, energijo rabi za ustvarjanje zunanjega blišča, ki pa se lahko hitro podre. Za samozavest je potrebna notranja moč, ki jo črpamo iz ponosa, lastnih sposobnosti in dosežkov, iz zaupanja vase. Tako se na primer nekateri ustrašijo, da bi drugi opazili vrzeli v njihovem znanju, zato začnejo “blefirati”. Toda “blefiranje” in goljufanje se na daljši rok vedno razkrijeta. Samozavesten človek, tisti, ki je ponosen nase, se bo takšnemu tveganju izognil. Reči “Oprostite, tega ne znam” ali “Tega ne razumem”, ni sramota, prej znak pripravljenosti za sprejemanje novosti, za učenje in presenetljivo je, kako drugi neverjetno dobro sprejmejo takšno odkrito priznanje.

Kako do večje samozavesti

Kaj lahko storimo, da bi imeli v kritičnih položajih dovolj samozavesti? Nam manjka samozavesti, ker smo mladi, neizkušeni, ker ravnokar začenjamo, sodelujemo pa z izkušenimi in vase prepričanimi ljudmi? Nič hudega: dobro bomo opazovali in pazljivo poslušali, se učili, hkrati pa premišljevali, kako bi se dalo narediti bolje. Rekli si bomo: “Vedno sem bil poln idej. Zakaj bi se bal naglas povedati, kaj mislim? Vem, da vsaka ideja ni sprejemljiva, a če se bom vedno umikal v molk, mi ne bom nikoli uspelo doseči, da me drugi poslušajo, da sprejmejo moj predlog, ki se mi zdi zares dober.”

Nam manjka samozavesti, ker delamo že tako dolgo? Utrujeni smo že, kdaj pa kdaj kakšne stvari pozabimo, tudi znanje ni več sveže. Ob nas pa so mladi, polni mladostne energije, zagnanosti, novih znanj in idej. Nič hudega. Črpali bomo iz svojih izkušenj. Vemo, da smo počasnejši od njih, smo pa zato preudarnejši in razsodnejši. Ni se nam jih treba bati.

Nam zmanjka samozavesti, kadar moramo poročati na sestanku, kjer so prisotni pomembni, avtoritativni, odločilni ljudje? In kaj, če bomo morali predstaviti svojo idejo pred občinstvom? Predvsem se moramo pred sestankom ali pred nastopom dobro pripraviti. Ne samo, da obvladamo snov, ki je predmet pogovora, pogajanj ali predstavitve, ne le, da pripravimo gradivo v primerni obliki, pripraviti moramo tudi sebe. Da bi se dobro počutili, poskrbimo, da se dobro naspimo in se uredimo. Prijazno se pogovarjamo sami s seboj. Povejmo si, da bo vse v redu, da vemo, kaj hočemo, da znamo in zmoremo in da bo tako, kot smo si zamislili,... In nikar se v mislih ne strašimo! Že prejšnji dan si privoščimo malo miru, sedimo v miren kot in si v mislih prikličimo sliko napovedanega sestanka ali nastopa. Nase glejmo z odobravanjem, bodimo zmagovalci, občudovanja vredni ljudje, ki nam drugi pritrjujejo, ker smo jih prepričali, se z nami strinjajo, se nam smehljajo … Pred samim nastopom ali srečanjem še enkrat preverimo, če smo vzeli vse s seboj, globoko vdihnimo in si recimo: “Pripravljen sem. Ideja (snov) je zares dobra. Vem, kaj bi rad, vem, kaj in kako bom v kakšnem trenutku zagovarjal, zato sem lahko miren. Čutim, da mi bo uspelo!” In stopimo z odločnim korakom proti ljudem, ki nas čakajo, jih pogledamo, pozdravimo in začnemo.

Korenine premajhne samozavesti

Korenine premajhne samozavesti lahko segajo v otroštvo ali v obdobje, ko smo zaporedoma doživeli več neuspehov. Če nam je kdo o nečem govoril dovolj pogosto in dovolj dolgo, smo to mnenje sprejeli in tako razmišljamo še zdaj, ne da bi se tega zavedali in ne da bi upoštevali objektivna dejstva. Kot otroci smo bili zelo dovzetni za to, kako so nas obravnavali starši. Če smo od njih na primer večkrat slišali: “Nikoli ne bo nič iz tebe!” ali pa smo bili deležni neprestane kritike, ker po njihovem mnenju nismo bili “dovolj dobri”, smo si ustvarili slabo samopodobo, ki nam ponagaja vedno, kadar je položaj zahteven in ko bi samozavest najbolj potrebovali.

Vpliv samopodobe

Samopodoba je predstava o sebi, slika o tem, kakšen sem, kakšen bi rad bil v lastnih očeh (“idealni jaz”) in v očeh drugih ljudi, zlasti tistih, ki so (bili) za nas zelo pomembni (starši, vzgojitelji, vzorniki).Če želimo samozavest okrepiti, moramo izboljšati svojo samopodobo in se odpovedati “globoko zapečatenemu prepričanju” o naših pomanjkljivostih.

Kadarkoli se zalotimo pri stari, znani misli (“Ne bom zmogel”, “Prehudo je zame”, “Nisem, dovolj sposoben”, “Ne bo mi uspelo”, “Njemu je lahko, a zame je to pretežko” …), ki se nam je že tolikokrat prikradla ravno takrat, ko jo najmanj potrebujemo, se moramo hitro in odločno popraviti. Recimo si: “Vse je v redu. Uspelo mi bo! Zmorem!”. Če si bomo to dovolj pogosto dopovedovali, si bomo te misli utrdili, začeli bomo vanje verjeti in stvari nam bodo dejansko tudi uspevale. Prvi dobri rezultati nam bodo samozaupanje povečali, razveselili nas bodo, dali nam bodo moč za reševanje problemov in nalog, ki nas še čakajo.

Zamenjajmo slabe misli o nas samih, to miselno navlako iz preteklosti z mislimi, ki bodo spremenile naš odnos do sebe! Povejmo si, da nekaterim ljudem veliko pomenimo, da nas imajo radi, da smo sprejeti, da smo zanimivi, lepi, marsičesa sposobni, da smo ponosni sami nase, da smo veliko vredni … Poiščimo svoje dobre lastnosti in se v mislih večkrat poigrajmo s tistimi slikami iz preteklosti, ko smo doživljali uspehe, ko so nas drugi občudovali, ker smo naredili nekaj izjemnega, spomnimo se trenutkov, ko smo bili zares ponosni sami nase.

Plodovi samozavesti

Če smo samozavestni, se vedemo pristno, vemo, kaj hočemo. Zato smo lahko v soočenju z drugimi potrpežljivi, vztrajni, dosledni in hkrati prijazni. Drugi nas spoštujejo, čutijo, da smo prepričani sami vase, zato nam zaupajo in verjamejo, jemljejo nas kot enakovredne partnerje in upoštevajo naše želje in zahteve. Če imamo dovolj samozaupanja, razlagamo svoje misli umirjeno in navdušeno. V odnosu smo sproščeni, saj smo globoko v sebi prepričani, da imamo prav, kar ugodno vpliva na razpoloženje sogovornikov. Ne razjeda nas dvom, zato nam ni treba biti agresiven, da bi druge prestrašili in tako dosegli svoje. Zagovarjamo samo tisto, kar dobro poznamo, v kar smo zares prepričani. Če nam kdo nasprotuje, ga dobro poslušamo, ne skačemo mu v besedo, temveč primerjamo njegove trditve s svojimi pogledi in šele nato mirno in razumljivo razložimo svoj pogled. Če ugotovimo, da smo se motili, zmoto priznamo in se hkrati veselimo, da smo bogatejši za novo spoznanje. O stvareh pa, ki jih ne poznamo (dovolj dobro), veliko sprašujemo, pazljivo poslušamo, se učimo, bogatimo in si tudi tako utrjujemo samozavest.

Pozitivna miselna naravnanost nam bo dala moč, lahkotnost in prepričljivost ter nam pomagala, da bomo dosegli prav tisto, kar želimo. Verjemimo vase in uspelo nam bo vse, česar se bomo lotili. No, skoraj vse, saj nekatere stvari pač niso odvisne samo od nas. Takrat pa si bomo rekli: “Potrudil sem se, naredil sem vse, kar sem lahko. Tokrat ni šlo, toda naslednjič mi bo zagotovo spet uspelo!”