S pravočasno in pravilno davčno samoprijavo se izognete kazni

Zadnjih (nepravljičnih) sedem let od začetka svetovne in domače finančne in gospodarske krize praktično ne mine dan, da ne bi bodisi v dnevnem časopisju bodisi na televiziji ali po radiu zasledili vsaj enega prispevka (praviloma pa več) na temo prazne državne blagajne, rastoče proračunske luknje, sive ekonomije, varčevanja in potrebne večje učinkovitosti države in njenih organov pri pobiranju davkov. V zvezi s slednjim tako zagotovo ni podjetnika, ki ne bi na lastni koži bodisi ali iz izkušenj svojih podjetniških kolegov zaznal povečane aktivnosti in naporov davčnih oblasti v tej smeri kakor tudi njihove povečane »odločnosti« pri obravnavi ugotovljenih davčnih prekrškov. Poletna združitev moči davčne in carinske uprave kakor tudi koalicijska pogodba nove vlade obetajo nadaljevanje in stopnjevanje tovrstnega pritiska. Med ukrepi v podporo prizadevanjem po večji učinkovitosti pobiranja davkov je bil že leta 2006 v Zakonu o davčnem postopku uveden tudi institut tako imenovane davčne samoprijave, ki podjetnikom omogoča oziroma jih spodbuja, da sami, še pred davčno inšpekcijo, »prijavijo« napake in nepravilnosti v že oddanih davčnih obračunih in se tako izognejo kaznim, ki bi jih sicer doletele, če bi takšne nepravilnosti in napake ugotovil inšpektor.

Čeprav je bilo o samoprijavi v preteklosti že veliko napisanega, ne bo odveč, da še enkrat na kratko predstavimo, za kaj pravzaprav gre in kateri so ključni razmisleki, ki jih mora podjetnik opraviti, ko tehta o tej možnosti.

Kaj razumemo z davčno samoprijavo in komu je namenjena?

Kdor dela, tudi greši, pravi stari ljudski pregovor, in nobenega razloga ni, da ne bi enako veljalo tudi za podjetnike, ko pripravljajo svoje davčne obračune (1). Pogosto se tako dogaja, da so bodisi zaradi zapletene zakonodaje bodisi zaradi površnosti, pomanjkanja znanja ali pomanjkanja računovodske urejenosti obračuni oddani z večjimi ali manjšimi pomanjkljivostmi. V primerih, ko takšne napake ali nepravilnosti odkrijemo, smo seveda takoj soočeni z dilemo, kaj storiti. Ena od možnosti je vsekakor, da ne storimo ničesar in upamo, da ne bo nihče ničesar opazil. Takšno ravnanje, čeravno v praksi kar pogosto, ni priporočljivo vsaj iz dveh razlogov. Najprej, ker je očitno moralno sporno, kot drugo pa, ker je tudi precej tvegano. Boljša možnost je razmislek, kako takšne napake ali nepravilnosti popraviti s čim manj škode zase in za svoje podjetje.

Davčni predpisi ponujajo več možnosti za naknadno popravljanje napak in nepravilnosti in tudi več možnosti oddaje davčnih obračunov z zamudo. Možnosti se med seboj razlikujejo tako v samem postopku in pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za njihovo uporabo, kakor tudi v finančnih in drugih posledicah za podjetnika. Ena od razpoložljivih alternativ je tudi uporaba instituta davčne samoprijave, kot ga za davčne obračune na splošno opredeljuje Zakon o davčnem postopku (55. in 399. člen; v nadaljevanju ZDavP-2), za obračune davka na dodano vrednost pa še specialno Zakon o davku na dodano vrednost (88.b in 141.a člen; v nadaljevanju ZDDV-1). Vsebinsko gre za zakonsko pravico, ki davčnim zavezancem omogoča popravljanje naknadno ugotovljenih napak in nepravilnosti v davčnih obračunih kakor tudi njihovo oddajo z zamudo, ne da bi zato bili oglobljeni za storjeni prekršek. S pravočasno in pravilno izvedeno samoprijavo se tako podjetnik izogne kazni za prekršek, ki bi ga sicer doletela, če bi napake in nepravilnosti ugotovil inšpektor v inšpekcijskem postopku.

To pa seveda ne pomeni, da je takšna samoprijava za podjetnika in njegovo podjetje brez vsakršnih finančnih posledic. Ne glede na to, da se z njo izogne plačilu globe, obveznost poravnave premalo obračunanih in plačanih davkov, vključno s posebnimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, seveda ostaja. Namen samoprijave je namreč predvsem ta, da se davčnega zavezanca v zamudi ali v primeru odkritih napak in nepravilnosti spodbudi, da kljub storjenim napakam in nepravilnostim izpolni svojo davčno obveznost, ne da bi mu pri tem grozila kazen zaradi prekrška, ki bi ga od tega odvračala.

Pogoji, omejitve in postopek davčne samoprijave

Možnost uporabe instituta davčne samoprijave za popravljanje napak in nepravilnosti v davčnih obračunih ali njihovo oddajo po roku je povezana z določenimi pogoji in omejitvami. Samoprijava je tako mogoča samo za prekrške v zvezi s premalo obračunanimi in plačanimi davki ali zamudo pri oddaji njihovih obračunov. Za prekrške, ki niso povezani z višino oziroma plačilom davčnih obveznosti samoprijava ni možna. ZDavP-2 (za davčne obračune na splošno) in ZDDV-1 (specialno za DDV) določata tudi roke, do katerih je potrebno izvesti samoprijavo, da bi ta učinkovala. Davčni zavezanec tako lahko izkoristi institut samoprijave najpozneje do:

- začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma

- vročitve odmerne odločbe oziroma

- začetka postopka o prekršku oziroma

- začetka kazenskega postopka.