Romi in socialno podjetništvo

Socialni podjetniki so podjetniki na družbenem področju. Pravzaprav je letošnji Nobelov nagrajenec za mir, Muhamad Junus, ki smo ga predstavili v prejšnji številki, socialni podjetnik. Njegov izum, mikrokredit, rešuje družbeni problem revnejših slojev v tako imenovanem Tretjem svetu, predvsem žensk, ki jih od finančne samostojnosti in posledično tudi bolj človeškega življenja loči samo majhno posojilo. Vrhunski socialni podjetniki torej rešijo velik problem z uspešno podjetniško logiko.  

Socialno podjetništvo je v Evropi najbolj znano v Angliji, kjer v posameznih mestih celo vrsto dejavnosti, predvsem na  socialnem področju,  mestne uprave izročajo v izvajanje podjetnikom, ki so bolje kos nalogam kot mestne službe. Pri tem ne gre le za ceno, ampak tudi način izvajanja. Socialni podjetniki s svojim podjetniških duhom hkrati želijo biti cenejši in bolj učinkoviti in svoji storitvi dodati še nove dimenzije.  

Tudi pri nas se sem pa tam sliši glas, kako bi lahko marsikateri problem pri nas rešilo socialno podjetništvo. Toda podobno kot pri marsičem, smo tudi na tem področju odkrili, kako smo kot družba v celoti »papirnati«. Ko smo nekaj duš, ki predvsem govorijo o socialnem podjetništvu pri nas, vprašali, kako bi se dalo pri nas kaj spremeniti,  naj nam kaj o tem napišejo, smo prejeli samo teoretične tekste, brez konkretnih idej.  

 

A morda smo zdaj vsi skupaj odkrili neko področje, kjer bi do rešitve zelo verjetno lahko prišli samo s socialnim podjetništvom. Mislim seveda na problematiko Romov. To je v nebo vpijoč problem, ki zahteva kompleksno obdelavo, glede katere bi se morali »dol vsesti« dve strani, večinsko prebivalstvo in Romi in bi morali najti PODJETNIŠKO rešitev problema. Podjetniška rešitev je seveda tista, ki spominja na svobodni trg, na katerem nihče drugemu ne more vsiliti svoje odločitve, torej mora dialog trajati toliko časa, da pride do soglasja in da obe strani sprejeto vzameta kot obvezo; rešitev pa mora imeti zdrave finančne temelje.  

 

Francozi poznajo nekaj takega. Tam imajo večja mesta velika parkirišča za romske bivalne prikolice. In Romi se po deželi selijo v letnem ritmu različnih poljedelskih opravil. In je volk sit in koza cela. Skratka, pogruntali so neki model, ki ustreza romski potrebi po nemiru in ki jim hkrati prinaša eksistenco. Če pa Rome socialno marginaliziraš, potem si jih v naprej obsodil v neke življenjske rešitve in lahko samo rečeš »no, vidiš«. Skratka, vsi skupaj moramo transparentno stopiti ven iz začaranega kroga. Prekmurci opozarjajo, da so oni s strpnim odnosom že veliko naredili. Dodajmo njihovi izkušnji še svobodno razmišljanje z izrazito podjetniško dimenzijo. Do kakšnih rešitev bi lahko prišli?