Romana Pajenk – uspeti s čustveno inteligenco

Po velikosti deseta slovenska banka – Probanka obstaja že petnajst let. To dejstvo samo po sebi ni nič posebnega, posebno in pomembno pa je, da gre za banko, ki se je razvila kot prava podjetniška zamisel, kot podjetniški projekt tako rekoč iz nič. Njena snovalka, ustanoviteljica in dolgoletna direktorica Romana Pajenk pravi, da so se ustanovitve banke tudi zares lotili podjetniško - od zamisli do uresničitve s podjetniškim tveganjem in pogumom.  

In ker je za vsako podjetniško idejo najprej pomemben človek, najprej nekaj o Romani Pajenk. Zase pravi, da je Štajerka, ki vse življenje niha med Mariborom, kjer je sedež banke, in Ljubljano. Osnovno šolo je končala v Šoštanju, ekonomsko srednjo šolo v Mariboru, Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, magistrirala pa je iz ekonomije, in to v Mariboru. Kar sedemnajst let je delala v mariborskem Ekonomskem centru. Pred petnajstimi leti pa se je odločila, da enega svojih projektov – kako ustanoviti banko – tudi sama uresniči. Uspelo ji je pravzaprav nemogoče. Ustanoviti banko praktično iz nič in brez osebnih bančnih izkušenj.  

Ste torej uspešna ženska? 

Lahko bi rekla, da sem v življenju dosegla tisto, kar sem želela.  

Kaj je torej formula uspeha Romane Pajenk?

Bistvena je čustvena inteligenca. Mnogi se je sicer ne zavedajo, opazno pa je, če nekdo čustvene inteligence nima. Pomembno je, da nikomur ne želim nič slabega in da skušam vsakomur pomagati.  

Tudi v poslu? 

Seveda, tudi v poslu. To, da skušam vsakomur pomagati, mi odpira nove poslovne priložnosti tudi v poslu, ljudje imajo posluh tudi za moje želje, če ga imam jaz za njihove. Zelo pomembno je, da zna podjetnik prisluhniti partnerju, s katerim dela, da ve, kaj partner pričakuje, kaj si želi.   

Kaj je še pomembno za uspeh? 

Pomembno je, da si človek izbere kar najboljše možne sodelavce. Sama sem imela vedno dober občutek za timsko delo in za izbor pravih ljudi za projekt. So ljudje, ki imajo veliko idej, in so taki, ki so realisti. V timu je treba združiti oboje.  

Torej ni vse v poslovnem načrtu? 

Sploh ne. Poslovni načrt je priporočljivo izdelati, da človek ve, kaj ga čaka finančno, kadrovsko, tržno in prostorsko. Sicer pa je najpomembnejša dobra kombinacija ljudi z različnimi lastnostmi. 

In kako ste si sploh upali ustanoviti banko, saj vendar do takrat niste delali v banki in ste bili praktično brez izkušenj? 

Odločila sem se, da bom uresničila enega od svojih projektov. O direktorskem mestu pa takrat še nisem razmišljala. Vendar sem za direktorsko delo poprijela kar sama, saj kandidat, ki smo mu sicer predlagali, da bi opravljal to dolžnost, tega dela ni želel prevzeti. Pomembno je, da sem si za sodelavce izbrala dobre strokovnjake iz bančništva, še zlasti zato, ker sama nisem imela tovrstnih izkušenj.

Zakaj marsikomu ne uspe, da bi zbral pravi tim? 

Zelo pomembno je, da si človek prizna, da za vse ni sposoben in da potrebuje pomoč. Kdor misli, da vse ve sam in da mu nihče ne more ustreči, mu v poslu ne bo uspelo. 

Kako je torej potekal podjetniški projekt ustanovitve Probanke? 

V treh mesecih sem spravila skupaj skupino petih ljudi in smo začeli. Res pa je, da je bilo leta 1991, ko smo ustanavljali Probanko, veliko laže ustanoviti banko kot danes, ko je zakonodaja veliko bolj zapletena od takratne še Markovičeve. Sicer pa smo tudi mi razvijali ta projekt že od leta 1989. Začeli smo z 2,2 milijona nemških mark. In prav zbrati denar je bil najtežji del posla, ker smo zbirali denar med podjetji in posamezniki.  

Kako so vam torej zaupali? 

Res je, da so me vsi sprva debelo gledali in me spraševali, kako si sploh predstavljam ustanovitev banke. Toda zaupali so mi, ker so me poznali že od prej kot svetovalko pri drugih projektih. Takrat smo srečali še eno skupino strokovnjakov, ki se je prav tako ukvarjala z ustanavljanjem banke, in združili smo moči ter kapital, da nam je skupaj uspelo.  

Pa vendarle, ali se vam je zdelo, da je banko enostavno ustanoviti, ali ste bili morebiti drzni, da ste se posla lotili? Ustanoviti banko vendarle ni mačji kašelj. 

Veste, takrat se je začela tranzicija in vsem se nam je zdelo, da moramo nekaj spremeniti tudi v gospodarskem smislu. Vsi smo iskali priložnost, da bi nekaj storili. Z mano sta bila takrat še pravnik in bančnik, in ko sta videla, da prekipevam od zamisli, sta me v tem še spodbujala.  

Kljub temu pa ste začeli tako, da ste postavili temeljna bančna pravila na glavo. Danes velja, da se z malo kapitala ne da ustanoviti banke in da lastniki banke v nobenem primeru ne smejo biti podjetja. Pri vas pa se teh pravil niste strogo držali. 

Res je. Toda to je bil edini način, da smo sploh lahko nastali. Tudi druge banke, ki so takrat nastajale, so nastajale iz takratnih internih bank podjetij. Probanka je bila edina, ki je začela na novo in iz nič. 

S kakšnim namenom so vaši lastniki vlagali denar v projekt Probanke? Ali so pričakovali cenejša posojila? 

Ne, to pa sploh ne. Pričakovali so izključno dobiček. Zaupali so mi, da bom znala tako dobro obrniti njihov denar v banki, da bodo dobili dober dobiček. In prva leta je bil dobiček Probanke res krasen. Prvi dve leti kar 17 in 36 odstotkov. To so neponovljive številke, ki so se zgodile tudi na račun takrat še visoke inflacije. Razmere pa so nam omogočale, da smo lahko denar zelo hitro obračali. Takrat je bilo v Sloveniji veliko sivega trga, Probanka pa je ponujala denar, ki je bil cenejši tako od sivega trga kot tudi od velikih konkurenčnih bank.  

Kaj je bila torej tržna niša razmeroma majhne Probanke? 

Tržna niša je bila predvsem naša fleksibilnost. Naši kreditojemalci, še vedno so to predvsem mala podjetja, so takrat, tako kot danes, dobili kredit v petih dneh, medtem ko so v večjih bankah na denar čakali veliko dlje. Poleg tega smo se lotevali predvsem kratkoročnih aranžmajev denarja, njegovo hitro obračanje pa nam je zato dalo tudi večje dobičke. Pri tem pa že petnajsto leto vsako leto gradimo svoj bančni posel. Širimo se po vsej Sloveniji, smo med prvimi bankami, ki je s svojimi prednostnimi delnicami na borzi in ves čas razvijamo tudi ob bančne dejavnosti tako v družbi za upravljanje kot tudi v podjetju za lizing in v drugih družbah skupine Probanke. Vsako leto smo ustanovili nekaj novega, da smo se prilagajali trgu, saj je domača konkurenca iz dneva v dan večja.

Posel mora rasti in se fleksibilno prilagajati trgu. Podjetnik bodisi raste bodisi ga ni več. V Probanki se zaradi vsakoletne rasti našega posla tudi vsako leto dokapitaliziramo, saj mora znašati minimalni obseg kapitala banke najmanj osem odstotkov njene bilančne vsote. Ker vsako leto povečamo obseg svojega poslovanja za 20 do 30 odstotkov, moramo temu primerno povečati tudi kapital. 

Najbrž je bilo najteže prepričati ljudi in podjetja, da so pri vas začeli odpirati račune. 

Res je. Prizadevali smo si, da so bili naši komitenti ves čas zadovoljni z našimi storitvami. In še danes se posvetimo vsakomur, ki to želi. Zadovoljstvo strank gre od ust do ust. Poleg tega ves čas usposabljamo svoje zaposlene, da znajo presoditi stranko in ugotoviti, kaj je tisto, kar res potrebuje. To je še posebej pomembno pri borznem svetovanju. So ljudje, ki radi tvegajo z vrednostnimi papirji, in so taki, ki tveganja ne prenesejo. Treba je vedeti, kaj komu ponuditi. Stranko je treba poznati in razumeti.  

Ali tudi vi ponujate posojila od vrat do vrat, tako kot to počno tuje banke. 

Za zdaj še ne, čeprav je to očitno postal modni trend in morda bo kmalu konkurenca tolikšna, da bomo morali tudi mi denar ponujati in svoje produkte prodajati od vrat do vrat. Zavarovalnice pa to že počno. 

Ali je vaše podjetje ženskam prijazno? 

Tako pravijo. Dobili smo take vrste nagrado kot ženskam prijazno podjetje zato, ker imamo veliko žensk v vodstvu banke. 

Kaj pa »aferica« s prepovedjo nošenja hlač za ženske? 

Že od vsega začetka imamo taka pravila. Ko smo hodili po svetu, smo opazovali, kako so zaposleni tam oblečeni. V tujih bankah so bili vedno oblečeni bolj konzervativno kot športno. Zato smo taka pravila prenesli tudi v našo banko, predvsem zato, da bi preprečili razpravo o tem, ali so jeans hlače primerne in zakaj ne, druge hlače pa so primernejše in zakaj. Zato smo preprosto hlače za ženske prepovedali. Vendar ta prepoved velja že petnajst let, res pa je, da smo začeli s preselitvijo na novo enotno lokacijo tudi natančneje spremljati, kako naši zaposleni izpolnjujejo interna pravila o oblačenju. Tako je »aferica«, kot ji pravite, tudi prišla v javnost. Sama sem takrat dobila veliko telefonskih klicev odobravanja. Veliko naših strank mi je povedalo, da so počaščene, ko pridejo v našo banko in jih zaposleni sprejmejo primerno oblečeni. 

Ali se kdaj zgodi, da potrkajo na vaša vrata tudi tuji investitorji, z namenom, da bi kupili Probanko? 

Seveda, Probanka je vedno v ciljni skupini takih nakupov. Probanka je zanimiva za domače in za tuje investitorje. 

Pa bo kdaj Probanka prodana tujcem? 

Upam, da ne. Upam, da naši obstoječi domači lastniki mislijo z nami resno in nas ne bodo prodali tujcem, da bomo lahko sami z domačim kapitalom še naprej uresničevali svoje zamisli.