Rokomet

Med tremi “velikimi” igrami z žogo se rokomet po priljubljenosti v Sloveniji uvršča na najnižjo stopničko (za “kraljevskim” nogometom in košarko). Temu je verjetno tako tudi zaradi vzgoje športnih učiteljev, ki rokometu v osnovnošolskih letih dajejo precej manjši poudarek. Je pa zato rokomet igra z žogo, ki je v samostojni Sloveniji najbolj povezana z besedico uspeh. Rokometaši Celja Pivovarne Laško so se namreč vrsto let uvrščali med štiri najboljša evropska moštva, reprezentanti kot za šalo na evropska prvenstva, za nameček pa so tudi kot edina ekipa doslej nastopili na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju. Svojevrstna prelomnica za še večji bum rokometne igre pa bo gotovo leto 2004, ko bo Slovenija gostila tudi člansko evropsko prvenstvo.

Pestra zgodovina

O začetkih rokometa je sicer znanega bolj malo, a dejstvo je, da je glede na uspehe to igra, ki ustreza predvsem Evropejcem. Rokomet je daljni sorodnik iger z žogo, ki so jih igrali skozi evropsko zgodovino in so omenjene že v Homerjevem Odiseju. Tudi Rimljani so poznali več iger z žogo, izmed katerih je bila harpaston še najbolj podobna današnjemu rokometu. V drugem stoletju jo je rimski zdravnik Claudius Galenus opisal kot ekipni šport, kjer igralci podajajo žogo svojim soigralcem tako, da ne pride v roke nasprotni ekipi. V marsičem je bila igra mešanica modernega ragbija in ameriškega nogometa.

Igra je današnjo podobo prevzela v 19. stoletju na Danskem. Pravila in način igre so bili določeni že leta 1848. Danci so igro nadalje razvili leta 1897, verjetno po zgledu igre raffball, ki jo je uvedel nemški gimnastični inštruktor Konrad Koch. Prvi so besedo “rokomet” uporabili Švedi 1910. Dve leti pozneje je častni sekretar Mednarodne nogometne zveze ta šport začel spodbujati, ker je menil, da bodo z njim nogometaši izven sezone ohranili kondicijo. Igra je kmalu dobila nova pravila, močno podobna nogometnim. Prvo mednarodno tekmo sta leta 1925 odigrali Nemčija in Avstrija, Nemci so slavili zmago s 6 : 3. Tri leta pozneje so ustanovili Mednarodno amatersko rokometno zvezo, ki je do leta 1936 pridobila 23 članic. Istega leta je bil rokomet prvič v zgodovini predstavljen na olimpijskih igrah v Berlinu.
Rokometna ekipa je še vedno štela 11 članov (kot pri nogometu), igrišče je bilo kar nogometno, vse težave, povezane z igranjem na prostem, pa so vodile do popularizacije dvoranske različice, kjer igra po sedem igralcev moštva. Rokometno prvenstvo na prostem so zadnjič organizirali leta 1966. Po drugi svetovni vojni je bil rokomet izločen iz olimpijskih iger, a se je leta 1972 spet pojavil na olimpijskem prizorišču v Münchnu, ženska različica pa je sledila čez štiri leta v Montrealu.

Komu je namenjen rokomet

Igranje rokometa je namenjeno obema spoloma, pa tudi igralcem (skorajda) vseh starosti. Na rekreativni ravni rokomet sicer ne sodi med najbolj priljubljene igre z žogo, morebiti tudi zato ne, ker v njem ni tako imenovanih trim lig, ki jih poznamo v malem nogometu in košarki. Posebnih programov za podjetnike rokomet ne pozna, čeprav bi jih bilo v skladu s povpraševanjem moč organizirati. Sicer pa rokomet ni namenjen ljudem z okvarami srca ali težjimi poškodbami hrbtenice. Športna dejavnost pač zahteva določen fizični napor in takim bolnikom se lahko zdravstveno stanje le poslabša.

Prostor

Zunanja rokometna igrišča so v Sloveniji zelo razširjena (na njih se igra tudi mali nogomet), pa tudi večina dvoran je za rekreativno igranje rokometa povsem primernih. Četudi igrišče morebiti ne ustreza povsem tekmovalnim merilom, pa pri rekreaciji ni prav nič moteče, če je igrišče tudi nekoliko ožje ali krajše. Zaradi velikega števila skokov je tudi pri rekreativni vadbi (pre)trda podlaga problematična.

Tudi na rekreativni ravni je seveda zelo pomembna priprava na igro. Najprej sta na vrsti segrevanje in raztezanje, nato dinamične vaje s poudarkom na segrevanju ramenskega obroča, kolen in gležnjev, kjer so tudi poškodbe najbolj izrazite. Nato pride na vrsto ogrevanje z žogo v parih, z izvajanjem različnih tehničnih elementov. Sledijo ponovitve še z udarci na gol, ko se tudi najbolje segrejemo. Ogrevanje naj bi tako skupaj trajalo slabih 30 minut.

Srčni utrip je treba za začetek dejavnosti spraviti na primerno raven. Se pravi med 110 in 130 udarci na minuto. S pripravo na športno dejavnost delujemo preventivno in zelo zmanjšamo možnost poškodb. Rekreativci vse prepogosteje pozabljajo na pomembnost raztezanja in umiritve po športni dejavnosti. Ko sprostimo mišice, umirimo srčni utrip in se pripravimo na družabni del, ki sledi.

Oprema

Oprema je nezahtevna, saj je za igranje rokometa dovolj že 30 tolarskih tisočakov za vso potrebno opremo. Pri copatih morate izbrati takšne, ki imajo dober oprijem na podlagi, da ne drsijo in imajo podplat gumiran z voski. Tako kolena in drugi sklepi čim manj trpijo. Za tehnično manj usposobljene pa so primerni tudi ščitniki za kolena in komolce, saj lahko sicer v žaru borbe pri padcu pride tudi do poškodbe. Cena športnih copatov je odvisna od kakovosti, a je moč dobiti zelo primerna obuvala že od 15.000 tolarjev naprej. Cene žog se gibljejo od 3000 tolarjev naprej. Gole pa najdemo v vsaki športni dvorani, telovadnici, prav tako pa so postavljeni tudi na zunanjih betonskih igriščih v naši okolici.

Drugi stroški

Igranje rokometa na zunanjih betonskih igriščih navadno ne pomeni dodatnega finančnega stroška. Vendar pa je za igranje v zimskih mesecih in večernih urah treba najeti dvorano. Cene dvoran se gibljejo med 1000 in 10.000 tolarjev na uro. Če torej vadite dvakrat tedensko in dvorana v povprečju stane 5000 tolarjev na uro, to skupno znese 40.000 tolarjev mesečno. Če je v rekreacijski skupini 14 članov, to pomeni slabih 3000 tolarjev na člana.

Učinki vadbe na podjetnika

Rekreativna telesna vadba ima pozitivne učinke tako na telo kot na duha. Z njo vzdržujemo vitalne funkcije, telesne sposobnosti, duševno se sprostimo. Igranje rokometa obremenjuje tako spodnje kot zgornje okončine. Združuje tri vidike gibanja: hojo, tek in skoke, ob tem pa žogo še vodimo, si jo podajamo ali jo mečemo na gol. V igri smo lahko bolj ali manj aktivni, imamo pa tudi možnost počitka na klopi za menjave. Učinki rekreativnega igranja rokometa so podobni vadbi številnih drugih rekreativnih zvrsti. Povečanje pulza, znojenje, dvig osebnih sposobnosti. To pa seveda pomaga pri opravljanju vsakodnevnih opravil, naporov. Ob vadbi rokometa se izboljšata gibljivost in koordinacija ter poveča hitrost gibov, ob redni vadbi pa tudi moč in vzdržljivost. Pomembno je, da je skupina homogena in so igralci enakomerno porazdeljeni v dve ekipi. Idealno pa je tudi, če nad vadbo bdi nekdo, ki skrivnosti rokometa dobro pozna.

Usklajenost med vadbo in zaposlenostjo

Najustreznejši (za podjetnika) termin igranja rokometa je med 17. in 22. uro, ko so tako telesne kot umske sposobnosti visoko v dnevnem bioritmu. Ker se, še zlasti v zimskih mesecih, rokomet igra v dvoranah, pa uporabljamo termine vse do 24. ure.

Motivacijski vidik

Rokomet je tekmovalna športna panoga – lahko tekmujemo proti nasprotniku, pa tudi sami s seboj. Igramo jo lahko na različnih zahtevnostnih stopnjah, s čimer dosežemo različne učinke. Pri zahtevnejši vadbi razvijamo vitalne in telesne sposobnosti ter krepimo tekmovalnost, kot tudi sodelovanje med igralci znotraj moštva, kar je nujno potrebno za doseganje dobrega rezultata. Na manj zahtevni ravni pa je igranje rokometa prijetno druženje, v katerem v sproščeni družbi krepimo vezi med nastopajočimi. V obeh primerih pa poskrbimo za svoje telo in sprostitev, kar je pomembno za dobro počutje.

P.S.: Vse o zgodovini rokometa smo izvedeli na strani www.sportkanal.com/rokomet

Rokometna pravila

Rokomet je hitra igra dveh moštev, ki štejeta po sedem igralcev. Ti si majhno žogo podajajo, lovijo ter z njo preigravajo - z željo zadeti nasprotnikov gol. Tekma ima dva polčasa, vsak traja 30 minut, odmor med polčasoma pa deset minut. Tako kot pri večini športov z žogo se tudi rokometna tekma začne na sredini igrišča. To meri v dolžino 40 in v širino 20 metrov. Vratarjev prostor ima obliko črke D, vanj razen vratarja ne sme vstopiti nihče. Največja oddaljenost vratarjevega prostora od golove črte je šest metrov. Gol je dolg tri metre in visok dva metra. Vratar ima znotraj svojega prostora neomejeno število dotikov žoge in število korakov. Vrata lahko brani s katerim koli delom telesa, medtem ko drugi igralci za igro ne smejo uporabljati spodnjega dela nog in stopal. Žoga ima obseg od 58 do 60 centimetrov za moške (IHF, velikost 3) in od 54 do 56 za ženske (IHF, velikost 2). Tehta od 425 gramov do 475 gramov za moške in od 325 do 375 gramov za ženske.
V rokometu je magično število tri. Igralec lahko žogo zadržuje le tri sekunde, potem ko žogo ujame, lahko naredi tri korake, če preigrava, pa lahko naredi še tri korake. Igralci so za prekrške lahko opozorjeni z rumenim kartonom, izključitvijo za dve minuti, ali celo rdečim kartonom, če se prekrški ponavljajo. Največja možna kazen, ki jo igralec lahko dobi, je izključitev do konca tekme. Kazenski strel (sedemmetrovka) je dosojena za hujše prekrške: na primer za oviranje nasprotnika pri metu ali branjenje v vratarjevem prostoru. Na klopi vsake ekipe sedi sedem rezervnih igralcev, ki lahko vstopajo v igro kadarkoli. Trener ima na voljo en “time out” (traja eno minuto) na polčas.