Rešilnih 7.500 evrov

O tem, da se je pri nas razpasla plačilna nedisciplina, čivkajo že gluhi vrabci. Zgodba ni od včeraj in dolžniki so se v zgodovini domislili že marsičesa. Enkrat so zaposleni prejemali namesto dela plače kar bone za izdelke, ki so jih izdelovali v delovnem času. Popoldne pa so te bone s popustom prodajali pred lastno prodajalno. Spet drugi so dobili vrečico pralnega praška, ki so ga nato prodajali naprej za majhne denarje, ker so imeli doma že tri take. Tretjim so bili odloženi prispevki, četrte so »reorganizirali« …

 

Tudi upniki so bili inovativni. Nekoč so celo grozili, da bodo zaprli cesto od Trojan do Domžal, če ne bodo dobili plačila. Največji dolžnik je bila takrat kar država in v tistem obdobju smo dobili zakon, ki je določil, da morajo podjetja poslovati tako, da so sposobna poravnavati svoje zapadle obveznosti. Zakonu so se pridružili novi, ki podjetjem nalagajo izpolnjevanje obveznosti, plačilno nedisciplino pa imamo še vedno.

 

 

Neplačevanje je znak slabe poslovne morale, tako kot govorjenje neresnic, zavajanje, goljufanje, podkupovanje, odtujevanje in kar je še takšnih nelepih dejanj. A zdi se, da smo se nanje navadili in jih celo lepo sprejeli, morda zgolj zaradi tega, ker je menda slovenska duša skrajno pasivna, kar naj bi celo ugotovila ena mednarodna raziskava. Zdaj se vsaj lahko izgovorimo na krizo, češ, ni denarja, kar ni naša posebnost, ampak je v takšnem primežu vsa Evropa, pa Amerika, če ne kar ves svet. In smo lepo pasivni naprej – vi ne plačate meni, jaz ne plačam njemu, on ne plača vam … Glej ga zlomka, saj to gre pa v krogu!

 

Nekateri se odločijo za pobot in plačujejo provizijo za to, da lahko v poslovne knjige zabeležijo zmanjšanje terjatev in obveznosti v istem znesku. Marca letos pa smo sprejeli zakon, ki mu je treba priznati dober naslov – Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih. Namenjen gospodarskim subjektom in javnim organom in z njim naj bi zadostili direktivi EU iz februarja 2011 glede boja z zamudami pri plačilih.