Računovodstvo: pomembna je vsebina, ne formalno izpolnjevanje obveznosti

dr. Branko Mayr: »Ko direktor sredi novembra vpraša, no računovodja, kako bomo letos poslovali, pa ta odgovori, še ne vem, nimam še vsega razknjiženega, bi ga bilo treba odpustiti.«

Mayr je doktor znanosti s področja poslovno organizacijskih ved, magister na področju ustanavljanja, poslovodenja in svetovanja manjšim podjetjem, univerzitetni diplomirani ekonomist ekonomsko finančne smeri, pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, davčni svetovalec in stalni sodni izvedenec. Kot dekan Visoke šole za računovodstvo pravi, da želijo vzgajati računovodje, ki bodo podpora svojim naročnikom, ne nebodigatreba, ki ga je treba imeti, da zadostimo zakonom in državnim inštitucijam.

Letne računovodske izkaze, ki se v tem času pripravljajo, podjetja dojemajo kot nujno zlo. Kako vi komentirate tak odnos?

Enako, to je nebodigatreba. Vsako leto naredim še nekaj bilanc, da ostanem v kondiciji. In že pri sestavi bilance se srečam s togostjo zaokroževanja evrov v AJPES-ovih bilancah. To je drobiž popraviti, ampak očitno nimamo dovolj denarja, da bi popravili programsko orodje, zato na stotine računovodij izgublja čas, da zaokrožuje v bilančni shemi na eno denarno enoto.

Bilanca, kot jo predpisuje AJPES, je statistična bilanca, ki služi potrebam države. Najhuje je, nikoli ne vemo, ali je tisto, kar tam piše, res ali ne. Revidiranih je le nekaj odstotkov bilanc, kjer dobimo zagotovilo nevtralnega in neodvisnega strokovnjaka, da je to vsaj približno poštena slika, da je bilanca narejena v skladu s pravili računovodenja. Vseh ostalih približno 97 odstotkov bilanc je nepreverjenih in te, verjemite, so velikokrat zgolj skupek podatkov, ki nimajo izraznosti in osebno dvomim v popolno verodostojnost. Verjamem, da večina računovodij dela bilance pošteno. Dokler podjetje posluje v redu, je tudi bilanca v redu. Tisti hip, ko zaškripa, bomo naredili tako, da bo bralec bilance razbral to, kar si jaz kot sestavljavec želim, da vidi. To je slabost. Rešitev je preprosta, je vzgajanje neodvisnih računovodskih strokovnjakov. Poklic računovodje je treba licencirati, zamujen je vsak dan, ko tega ni. K licenci gre seveda tudi etika in odvzem licence.

Dober računovodja naj bi znal iz istih vhodnih podatkov narediti različne bilance, glede na potrebe. Ko potrebuje podjetje kredit, naj bo čim boljša, ko oddaja letno poročilo za odmero davka, prikaže manj dobička. Kje je pri tem odgovornost računovodje?

Ko vodijo poslovne knjige usposobljeni računovodski servisi, imamo neko zagotovilo, da je bilanca vsaj približno poštena. Se pa v servisih računovodje pogosto ogradijo od vsebine z izjavo menedžerja, da prevzema odgovornost za napisano. Sankcija v praksi nastopi, ko bi podjetje plačalo premalo davka. Ko izkazuje boljše rezultate, kot so v resnici, nima sovražnika, davkarija ga ne bo lovila. Problem je ravno v teh napihnjenih, namišljenih bilancah. Ne bojim se tega, da bi nekdo prikazoval strašne skrite dobičke. Bojim se skritih izgub. Tudi če imaš skriti dobiček ali izgubo, je to prehodna kategorija, ki bo prej kot slej počila ven. Če je skrit dobiček, je to super. Če je skrita izguba, pa je to lahko stečaj in veliko prikrajšanih upnikov, ki so bilanci verjeli. Če objavljamo bilance, ki jih podjetja sestavljajo, zaupamo objavljenim podatkom in nekdo bi moral skrbeti za to, da bodo bilance točne. Ko prodajam in želim prodati na odloženo plačilo, tvegam, da mi moj kupec ne bo plačal. Podatke o boniteti dobim na podlagi teh podatkov, mogoče uporabim še blokade računa. Če teh ni, sem popolnoma slep. Ne vem, ali lahko verjamem bilanci ali ne, v njej se lahko marsikaj zakrije.