Razvoj vzajemnih skladov v Sloveniji

Razlogi za preusmeritev denarnih sredstev iz bančnih depozitov v vzajemne sklade so v posameznih državah različni, vsem pa je skupno, da so vzajemni skladi dolgoročno donosnejši kot depoziti v bankah. Prvi vzajemni sklad, Massachusetts Investor Trust, so ustanovili leta 1924 v Bostonu. V nasprotju s slovenskimi vzajemnimi skladi, ki so najprej rasli počasi, se je njegovo premoženje že na začetku močno povečevalo. To so opazili tudi drugi udeleženci kapitalskega trga in število vzajemnih skladov se je začelo skokovito povečevati. Danes skupna sredstva v vzajemnih skladih v ZDA presegajo 3000 milijard ameriških dolarjev, panoga investicijskih skladov pa je med najhitreje rastočimi gospodarskimi panogami.    

Čas privatizacijskih in zakonodajnih lukenj

V Sloveniji so se začeli vzajemni skladi razvijati leta 1992. Prvega, ki se je imenoval Galileo, je ustanovilo podjetje PM&A. Še istega leta je bila ustanovljena LBM Piramida. Nadaljnji razvoj vzajemnih skladov je bil močno odvisen od sprejemanja nove zakonodaje o investicijskih skladih ter od dogajanja na kapitalskem trgu v Sloveniji.  

Velik vpliv (žal slab) na razvoj te panoge je imelo mariborsko podjetje Dadas, ki je izkoristilo pomanjkljivo zakonodajo in s skladi opeharilo več vlagateljev.  

Dodatna slabost za razvoj investicijskih skladov v Sloveniji je bila privatizacija družbene lastnine. Ker so upravljavci pooblaščenih investicijskih družb (pidov) zbrali veliko več lastninskih certifikatov, kot so načrtovalci privatizacije predvideli, se je pojavila privatizacijska luknja. Država je tako med družbe za upravljanje v zameno za lastninske certifikate razdeljevala tudi nekakovostno premoženje, kar se je pokazalo v nižjih knjigovodskih vrednostih delnic pidov. Kapitalski trg takrat ni bil primerno urejen, prav tako je bil pomanjkljiv nadzor nad poslovanjem družb za upravljanje pooblaščenih investicijskih družb. Posledica so bili skrajno sumljive transakcije med pidi, tihi prevzemi podjetij, »parkiranje« lastniških deležev in s tem izogibanje ponudbam za odkup vseh delnic, manipulacije tržnih tečajev delnic na organiziranem trgu in podobno. Velika večina pooblaščenih investicijskih družb je tržno premoženje zamenjala za netržne vrednostne papirje in si tako omogočila pogoje za preoblikovanje v finančne holdinge. Ti niso pod nadzorom Agencije za trg vrednostnih papirjev in lahko s portfelji delajo, kar hočejo.    

Preoblikovani pidi 

Nekatere pooblaščene investicijske družbe so izbrale drugačno pot. Netržne vrednostne papirje so prodale in povečale delež v tržnih vrednostnih papirjih. Portfelje so tako prilagodile zahtevam za preoblikovanje v navadno investicijsko družbo. Danes je v Sloveniji enajst investicijskih družb, ki so nastale iz pooblaščenih investicijskih družb in se bodo najpozneje v dveh letih po uskladitvi z določbami Zakona o investicijskih družbah in družbah za upravljanje preoblikovale v vzajemne sklade. Za zdaj imamo v Sloveniji le en vzajemni sklad, ki je nastal iz preoblikovane investicijske družbe, in sicer vzajemni sklad Primus.    

Vlagateljska evforija po letu 2000 

Drugi vzajemni skladi, dejavni v Sloveniji, niso nastali kot nasledniki investicijskih družb, temveč so jih ustanovile družbe za upravljanje. Te so postale zelo dejavne po letu 2000, ko se je v Sloveniji začela prava evforija med vlagatelji. Razlogov za povečanje zanimanja za investicijske kupone vzajemnih skladov je bilo več, med njimi so glavni: nižanje obrestnih mer v komercialnih bankah, nižanje inflacije, povečanje likvidnosti na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev, prevzemne zgodbe in možnost velikanskih dobičkov na domačem kapitalskem trgu.  

Skupno premoženje v upravljanju vzajemnih skladov je bilo ob koncu leta 2000 10,6 milijarde tolarjev, v štirih letih pa se je povečalo na 187 milijard tolarjev. Ta razlika nam jasno pokaže, da so se v zadnjih štirih letih v Sloveniji silovito povečale naložbe v investicijske kupone vzajemnih skladov. Zanimivi so tudi podatki o številu imetnikov investicijskih kuponov.  

Konec leta 1999 je bilo skupno število vlagateljev v slovenskih vzajemnih skladih 8813, konec leta 2003 pa jih je bilo že 58.781. Ker so se skupna sredstva v vzajemnih skladih v Sloveniji v letu 2004 doslej povečala za 84,9 milijarde tolarjev, torej skoraj za polovico, lahko predvidevamo, da bo skupno objavljeno število vlagateljev ob koncu leta še precej večje. Ti podatki jasno kažejo na hiter razvoj panoge v Sloveniji po letu 2000.    

Rožnato obdobje gre h koncu 

Domači vzajemni skladi so trenutno na koncu zelo uspešne poti. Domači kapitalski trg je bil popolna uspešnica, ki pa se počasi končuje. Skladi bodo prisiljeni iskati naložbe na tujih kapitalskih trgih, na katerih pa stanje ni niti približno tako rožnato. Potrebnih bo veliko več znanja o metodah upravljanja portfeljev, modeliranja, nadzorovanja tveganj in podobnega. Upravitelji vzajemnih skladov se bodo morali udeleževati seminarjev in konferenc v tujini, spoznavati svetovno uveljavljene družbe za upravljanje in se od njih veliko naučiti. Le tako bodo lahko konkurenčni tujim družbam za upravljanje v primerni donosnosti in ohranjanju tržnih deležev.  

Nekoliko več prostora kot na domačem kapitalskem trgu ostaja domačim družbam za upravljanje pri iskanju potencialnih vlagateljev v investicijske kupone vzajemnih skladov. V Sloveniji je naložbeni znesek na prebivalca še vedno zanemarljiv, če ga primerjamo s podatki za zahodno Evropo ali ZDA. Ta delež se bo v naslednjih letih povečeval, še zlasti če bodo obdavčevali depozite v komercialnih bankah. Manj predvidljivo je, kako se bodo odzvali sedanji imetniki investicijskih kuponov na morebitne slabe donose skladov v prihodnjih letih. Ljudje bodo morda prvič izgubili sredstva, in vprašanje je, kako se bodo povprečni vlagatelji na to odzvali. Morda bodo odlivi sredstev iz vzajemnih skladov večji, kar je lahko za družbe za upravljanje večja težava. Te bodo namreč morale prodajati premoženje vzajemnih skladov. Če bo to premoženje takrat pretežno vloženo na tujih kapitalskih trgih, težava ne bo velika, saj je tam likvidnost vedno zadostna, če pa bo glavnina naložb še vložena na domačem trgu kapitala, bo težava večja. Seveda je možno, da se bodo vlagatelji ob zmanjšanih donosih res odločili za množične izstope iz skladov. Glede na njihovo dosedanje obnašanje pa ni pričakovati pretirane gibljivosti.    

Nove oblike skladov 

Razvoj vzajemnih skladov v Sloveniji lahko pričakujemo tudi v novih oblikah skladov na domačem trgu. Tu mislim predvsem na sklade skladov, sklade denarnega trga, indeksne sklade, panožne sklade in podobno. Ti skladi imajo posebno naložbeno politiko, po kateri se razlikujejo od navadnih vzajemnih skladov, in so namenjeni posebnim skupinam vlagateljev s posebnimi pričakovanji. Tako, denimo, sklad skladov vlaga izključno v investicijske kupone drugih vzajemnih skladov, panožni skladi pa izključno v delnice v določeni industrijski panogi. Vprašanje pa je, koliko oblik skladov lahko v Sloveniji pričakujemo, saj domači trg ni tako velik, da bi upravičil njihov obstoj, in tudi ciljnih vlagateljev v Sloveniji ni dovolj za donosnost vseh. Zagotovo pa bodo v Sloveniji prisotne vse oblike vzajemnih skladov podružnic tujih bank. Tako smo letošnjo jesen opazili prihod vzajemnih skladov banke RZB, pričakujemo sklade SG, še nekaj pa jih čaka na dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev.    

Prostora za rast je še dovolj 

Na splošno ima panoga investicijskih skladov v Sloveniji še veliko prostora za rast in razvoj. Ta bo izjemno hiter in upam si trditi, da bomo imeli v Sloveniji čez leto ali dve veliko večje število prijavljenih vzajemnih skladov, kot jih imamo danes. Postali bomo bolj odvisni od dogajanja na svetovnih kapitalskih trgih in manj od lokalnih političnih in gospodarskih razmer. To je navsezadnje tudi cilj investicijskih skladov, saj so namenjeni predvsem razpršitvi tveganj in obenem primernim donosom za vlagatelje.