Razsaja epidemija – neplačnikov

Že nekaj tednov zapored poslušamo, kako vse bo vlada pomagala gospodarstvu. Decembrski paket ukrepov pomoči naj bi bil težak 800 milijonov evrov, SID banka naj bi poslovnim bankam ponudila 500 milijonov za financiranje gospodarstva, Podjetniški sklad petino tega zneska ... Hude številke. Vlada uvaja davčne olajšave za naložbe, subvencije za krajši delovni čas, govorilo se je o znižanju davka na dobiček, manjših prispevkih in vrsti drugih ukrepov.

 

Najbolj vroč ukrep v zadnjem času so bile subvencije za krajši delovni čas. Vlada je o njih govorila kot o veliki ugodnosti, sindikati so jim nasprotovali, ker naj bi bil ukrep ugodnejši za delodajalce kot za zaposlene, prav veliko dobrega pa o njem niso povedali niti delodajalci. Še najbolj veseli so ga v velikih podjetjih, saj so jim naročila samo v novembru v primerjavi z letom prej upadla za 40 odstotkov. Veliko manj pa bo ukrep koristil manjšim podjetjem. Pomanjkanje naročil namreč v tem trenutku vsaj za male (še) ni najbolj žgoča težava. V zadnjem času sem o vladnih ukrepih govoril z več podjetniki. In kaj jih najbolj muči? Največja težava v tem trenutku so neplačila. Če smo še prejšnji mesec ugotavljali, da lani ni bilo pretiranih težav s plačili, je zdaj očitno že vse drugače. Vrtinec plačilne nediscipline, ki je imel jedro v gradbeništvu, je začel pometati s podjetji v praktično vseh dejavnostih. Spet smo tam kot pred dobrimi desetimi leti, ko je plačilna nedisciplina ogrožala obstoj tudi uspešnih podjetij. Kako resno je stanje, kaže odločitev bonitetne hiše I, da letos prvič ne bo podelila priznanja rating leta. Stvari se namreč tako hitro spreminjajo, da niti za podjetja z najboljšo boniteto nihče ne želi dati roke v ogenj. V drugih evropskih državah je (enkrat za spremembo) še slabše; v EU je januarja imela v povprečju skoraj polovica malih in srednje velikih podjetij težave z likvidnostjo.

 

Oči podjetnikov so spet uprte v državo, naj za božjo voljo uredi problem plačil. Nekateri so upali, da bo rešitev prinesel evropski Akt za mala in srednja podjetja, ki je imel v eni od zahtev zapisano, da se plačilni roki za mala podjetja skrajšajo na največ 30 dni. Dare Stojan, slovenski predstavnik delodajalcev v evropskem ekonomsko-socialnem odboru, pa pravi (preberite intervju z njim), da bo ta zahteva zaradi krize verjetno izpadla iz besedila in da je bila že od začetka bolj pobožna želja kot resna zahteva.

 

Bodimo naivni in upajmo, da bo vlada tokrat našla rešitev za plačilno nedisciplino. Navsezadnje v malih podjetjih v tem trenutku vidi svojega največjega zaveznika iz gospodarstva, saj se gredo veliki svoje igrice, povezane predvsem s preživetjem in plačami njihovih menedžerjev. Samo da ne bo država zavezništva razumela narobe in poskušala proračunsko luknjo zakrpati z denarjem podjetnikov.