Razmišljanje ob podpisanih bilancah stanja

Kakšno je bilo stanje v vašem podjetju konec leta?

V posameznih podjetjih se je v letu dni marsikaj izboljšalo, nekaj stvari se ni spremenilo, nekaj pa se jih je tudi poslabšalo. Za to, da bi odgovorili na gornje vprašanje, ga je potrebno zastaviti veliko konkretneje, na primer, kakšno je počutje zaposlenih, ali kakšna je plačilna zmožnost.

Medtem ko bi na prvo vprašanje najbolje odgovorili zaposleni po svojih občutkih, je odgovor na drugo vprašanje objektivnejši,saj so na voljo dnevni podatki o zapadlih obveznostih in razpoložljivem denarju na žiro računu (in v blagajni).

Najcelovitejši pregled stanja premoženja in obveznosti nam daje bilanca stanja, ki pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti. Tako prikazuje le stanje v določenem trenutku, poleg tega pa gre za natančen seštevek (oziroma razliko) nenatančnih številk. Ko rečem »nenatančnih«, mislim na ocenjene vrednosti, ki so po definiciji subjektivna presoja ocenjevalca in ne natančno izmerjene vrednosti. Tehtnice ali metra za določitev vrednosti cele vrste postavk namreč - nimamo.

Tako je treba oceniti, koliko je vredno zemljišče, na katerem stoji poslovni objekt. Možnosti za oceno je precej: vemo, na primer,po čem smo ga kupili pred šestimi leti, denimo, za 60 milijonov tolarjev. Zdaj lahko ta znesek delimo s tečajem nemške marke pred šestimi leti in ga pomnožimo s tečajem marke konec leta 1998. Dobimo, recimo, 97 milijonov tolarjev. Lahko pa 60 milijonov tolarjev pomnožimo z verižnimi letnimi indeksi rasti cen na drobno. Dobimo, recimo, 107 milijonov tolarjev. Lahko primerjamo naše zemljišče s sosednjim, ki so ga pred časom prodali. Na kvadratni meter so iztržili toliko, da bi znašala vrednost zemljišča naše velikosti, recimo, 137 milijonov tolarjev. Cenilec za nepremičnine (na primer sodni) bi to zemljišče ocenil na, recimo, 150 milijonov tolarjev. Katera je torej vrednost, ki jo bomo vpisali v bilanco in naj odraža pravo vrednost premoženja podjetja?

Slovenski računovodski standard 1, ki je strokovna podlaga za (računovodsko) pravilno vrednotenje opredmetenih osnovnih sredstev, torej tudi zemljišča, pravi, da je potrebno v bilanco stanja vpisati neodpisano vrednost, ki je razlika med nabavno vrednostjo in popravkom vrednosti. Ker zemljišča ne amortiziramo, torej tudi ni popravka vrednosti. Torej bi zemljišče morali vpisati po nabavni vrednosti, ki pa ne sme biti višja od poštene vrednosti na dan bilance stanja. »Poštena vrednost je znesek, za katerega je opredmeteno osnovno sredstvo moč zamenjati med dobro obveščenim in voljnim kupcem ter dobro obveščenim in voljnim prodajalcem v premišljenem poslu«, kot pojem poštene vrednosti razloži omenjeni standard.

Opredelitev vrednosti po standardu pa s tem še ni končana. Standard namreč v nadaljevanju določa, da je v inflacijskih razmerah treba ob koncu poslovnega leta pri opredmetenih osnovnih sredstvih revalorizirati njihove tedanje, v knjigah izkazane nabavne vrednosti in popravke (ki jih zemljišča, kot rečeno, nimajo), pri čemer se uporablja indeks cen na malo, tako da nove vrednosti ustrezajo novi ravni cen.

Če ste član »poslovodstva« in vam še vedno ni jasno, katera je prava vrednost vašega zemljišča, boste presojo o tem prepustili bolj veščim ali pa pogumnejšim. Ti bodo rekli, da je zemljišče vredno 110 milijonov tolarjev , pa je! Ali pa bodo rekli, da je vredno 150 milijonov tolarjev, pa je zopet v redu! Če so ga »pocenili« v primerjavi z vrednostjo preteklega leta, bo seveda premoženja manj, pa tudi poslovni uspeh bo slabši, če ga bodo »podražili«, bo premoženja več, pa tudi poslovni uspeh bo boljši in tako bo bilanca zopet uravnotežena.

Kot član »poslovodstva« boste seveda to bilanco podpisali in zanjo tudi odgovarjali, saj ste to obvezo dobili v Zakonu o gospodarskih družbah (52 člen: »Za pravočasno izdelavo in pravilnost izkazov in poslovnih poročil odgovarja poslovodstvo družbe), pa tudi Slovenski računovodski standardi, ki imajo vsaj pri letnem poročilu moč zakona (50. člen: »Družbe morajo voditi poslovne knjige ter izdelati letna poročila v skladu s tem zakonom ter ob upoštevanju računovodskih standardov«) pravijo , da je za resnično in pošteno informiranje odgovorno poslovodstvo. Če pa moramo biti za kaj odgovorni, smo seveda dolžni stvari kar dobro razumeti. Tu pa nastopijo dodatni problemi. Računovodkinja, ki je vsak dan, že 20 let v tem poslu po 8 ur na dan (zadnje dni februarja pa kar cele dneve), govori zelo zagonetno. Knjiži na debet tega in tega konta in na kredit konta 120, sreča se z revalorizacijskim primanjkljajem, odpravljati mora dolgoročne rezervacije, prenašati dolgoročne kredite med kratkoročne, čeprav gre za isti kredit,in kar je še podobnih zamotanih zadev. Na nas prav gotovo naredi vtis, da brez nje podjetje ne bi moglo niti obstajati, kaj šele poslovati. In brezmejno ji zaupamo, ker ničesar ne razumemo. Ampak podpisati se pod vse tisto vendarle moramo!

Podobnih in še bolj zapletenih zadev, kot je zgoraj opisano vrednotenje zemljišča, je v bilanci veliko. Poleg tega nas preganja čas, bilanco je potrebno oddati na Agencijo za plačilni promet (pomislite, ne priganjajo nas lastniki, da bi dobili podatke, temveč APP)in tako že zopet prepustimo, da se s temi stvarmi ukvarjajo tisti, ki se »na to spoznajo« in v oblikujejo računovodske izkaze po njihovem poznavanju stvari.

»Pa saj od bilance stanja ni denarja«, bo rekel kateri od omenjenih managerjev. Ali trditev drži? Seveda ne! Kadar kakšno postavko premoženja, recimo zemljišče, ovrednotimo višje, kot je bila v preteklem letu, je razlika izredni prihodek. Prihodki pa seveda ustvarjajo dobiček. In dobiček je treba tudi deliti lastnikom, še prej pa seveda plačati »davek od dobička« (ki se samo tako imenuje, v resnici pa je davek od davčne osnove, ki poleg dobička vključuje še del stroškov, zmanjšana pa je za olajšave). Nasprotno pa, ko postavko premoženja zmanjšamo, nastane odhodek. Odhodki seveda dobiček zmanjšujejo ali celo ustvarjajo izgubo. Tako deluje knjigovodstvo. Tehnike knjiženja so seveda stvar operativnih delavcev v računovodstvu, poslovna politika, torej to, koliko bomo imeli dobička ali izgube, pa je stvar odgovornosti do lastnikov, ki jo imajo uprava oziroma management oziroma podjetnik!

Kaj pa revizor, ali ni njegova naloga, da ugotovi pravilnost računovodskih izkazov?

Revizorjeva naloga je, da ugotovi skladnost računovodskih izkazov s Slovenskimi računovodskimi standardi - in nič več in nič manj. Standardi pa so zelo široka paleta možnosti, zlasti kadar gre za ocene o pošteni vrednosti, kot smo videli zgoraj. Standardi dopuščajo marsikaj ob upoštevanju temeljnih zahtev: previdnosti, prednosti vsebine pred obliko in pomembnosti (po tolmačenju prof. dr. I. Turka: »Prva zahteva opozarja, da so številni poslovni dogodki neogibno povezani z negotovostjo in da je torej treba računovodske izkaze pripravljati s primerno previdnostjo. Po drugi zahtevi je treba posle in druge poslovne dogodke obračunavati in predstavljati v skladu z njihovo vsebino in v denarni merski enoti izraženo resničnostjo, in ne zgolj glede na njihovo pravno obliko. Kar zadeva tretjo, pa naj opozorimo, da morajo računovodski izkazi vsebovati vse postavke, ki so dovolj pomembne, da lahko vplivajo na ocene ali odločitve«.)

Pomembno je tudi, da kaj »dovolj pomembnega« ne prikrijete lastnikom, in tudi to ugotavljajo revizorji. Nikakor pa ne morejo soditi o tem, koliko so res vredni vaše zemljišče, zgradbe, zaloge, kateri kupci bodo plačali in v katere terjatve ste neupravičeno dvomili.

Tako ne preostane nič drugega, kot da se »poslovodstvo« poglobi v svoje pristojnosti in odgovornosti na področju politike računovodskih izkazov. Morda je zdaj, ko smo si oddahnili od naporov sestave letnih poročil za lani, pravi čas za to.