Razmišljati drugače? Mislite kot frik!

Kaj pomeni razmišljati drugače, nam v knjigi Think Like a Freak (Misli kot frik) skušata pokazati Steven D. Levitt in Stephen J. Dubner, ki sta sicer zaslovela že s prvo knjigo Freakonomics. Predvsem tokrat avtorja poskušata dokazati, da ni ne pravilnega ne napačnega razmišljanja, ne pametnega in ne neumnega 

Pa se, še preden navedemo nekaj primerov, pomudimo ob besedi frik. Websterjev slovar pravi, da je frik (angl. freak) nekdo, ki je vidno neobičajen ali nenormalen, lahko pa je to tudi nenadna in navidezno brezsmiselna ideja ali miselni zasuk. In prav take ideje so značilne za vsakogar, ki razmišlja kot frik.

Tvorno, ustvarjalno, razumsko 

V svojem razmišljanju smo pogosto ujeti v vzorce, ki so posledica vzgoje, okolja, politike in drugih dejavnikov. Tudi najpametnejši ljudje velikokrat v svojih mislih poskušajo najti dokaz, ki bi le potrdil njihovo začetno razmišljanje, ne poskušajo pa narediti miselnega zasuka. Kar pomislimo, kaj nam v različnih trenutkih, ko se soočimo z novim položajem ali ko nam nekdo ponudi določeno rešitev, pride na misel!

»To ni mogoče, tega se pač ne da narediti!« - Raje nasprotujemo in rušimo, kot delujemo tvorno.

»Ne gre drugače, tako smo vendar delali vedno!« - Raje se oklepamo utečenega, kot da bi morda poiskali še kakšno možnost.

»Ne bo šlo, to nam bo škodilo!« - Raje sledimo čustvom, kot da bi razumsko ovrednotili položaj.

Primer: Mednarodno tekmovanje v hitrostnem »goltanju« vročih hrenovk

Kako lahko miselni zasuk spremeni vse, kaže primer iz mednarodnega tekmovanja v hitrostnem »goltanju« vročih hrenovk. Primer je zelo poučen, saj kaže, da še tako utečen postopek (denimo v proizvodnji) lahko spremenimo, poenostavimo in izboljšamo. Avtorja knjige nam predstavita Japonca z imenom Kobi, ki je leta 2001 omenjeno tekmovanje (in rezultate) dobesedno postavil na glavo. Skozi zgodbo spoznamo, kako lahko tvorno, ustvarjalno in razumsko razmišljanje prinese izjemen uspeh. Kobi se je torej prijavil na tekmovanje, kjer morajo tekmovalci v dvanajstih (12!) minutah pojesti kar se da največ hrenovk, skupaj s štručko seveda. Dotedanji najboljši rezultat je bil 25 vročih hrenovk. Za nas navadne smrtnike nedosegljivo. Ne za Kobija, ki je razmišljal povsem drugače. In že na prvem tekmovanju podvojil rezultat na neverjetnih - petdeset (50) vročih hrenovk. Kako je bilo to mogoče?

Pa pojdimo po vrsti. Kobi ni rekel: »To ni mogoče.« Pravzaprav sploh ni razmišljal, kakšen rezultat želi doseči, pač pa je rekel: »Če samo hitreje jem, ne bom dosegel kaj dosti.« Tu že zaslutimo Kobijevo ustvarjalnost. Spremeniti bo treba postopek, način jedenja. Vsak tekmovalec je namreč imel le hrenovke, štručke in vodo v neomejenih količinah, kako jesti, pa ni določalo nobeno pravilo. In Kobi si je postavil svoja pravila. Štručke s hrenovko je lomil na pol in polovičke hrenovk ločil od njih (naj roke opravijo nekaj »preddela«!). Hrenovke je goltal same, z drugo roko pa kose štručk pomakal v vodo, vodo nato iz njih iztisnil in goltal take zmanjšane koščke. Ker je bil kruh namočen, je šel v usta gladko, Kobiju je bilo treba piti manj (in je prostor, ki bi ga sicer zavzela voda, ostal za hrano), hkrati pa so bili seveda stisnjeni koščki občutno manjši. Potem se je lotil temperature vode in ugotovil, da s toplo vodo ustne mišice delajo bolje. Ob tem, ko je jedel, je skakal, da se je hrana bolje razporejala v telesu. In tako naprej in naprej.