Različno tolmačenje davčne stopnje

Davčna uprava Republike Slovenije (DURS) je pred nekaj meseci na svoj način znova »razveselila« zavezance za DDV. Tokrat so bili na udaru proizvajalci stavbnega pohištva. Durs jih je namreč z okrožnico obvestil, da za vgradnjo svojih izdelkov ne smejo obračunavati znižane davčne stopnje, kot je bilo to v navadi vse od sprejetja zakona o DDV. Kot argument za svojo odločitev navaja dejstvo, da po standardni klasifikaciji dejavnosti vgradnja lastne opreme ne sodi v gradbeništvo, pač pa v proizvodnjo. Za proizvodnjo pa velja običajna davčna stopnja, torej 20 odstotkov. Glede na novo Dursovo razlago smejo torej znižano davčno stopnjo obračunavati samo tista podjetja, ki vgrajujejo stavbno pohištvo drugih proizvajalcev. 

 

Burni odzivi 

 

Takšna razlaga davčnega urada je razumljivo močno razburkala proizvajalce. Ivan Vogrin, predsednik skupščine Združenja podjetnikov Slovenije, trdi, da so v okviru Gospodarske zbornice Slovenije vladi že poslali ostro zahtevo za rešitev problema. »Nenavadno je, da bi za isti izdelek in enako storitev imeli različne davčne stopnje. Razlaga davčnega organa postavlja nekatere subjekte v privilegiran položaj. Še slabše pa je to, da zdaj proizvajalci ustanavljajo hčerinska podjetja, ki montirajo njihove izdelke. To pomeni, da imajo dvakrat več administracije, dvakrat vodijo računovodstvo in tako naprej. Ta podjetja so na pragu Evropske unije manj konkurenčna, mi pa ves čas govorimo, kako povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva,« opisuje davčno anomalijo Ivan Vogrin, sicer tudi sam lastnik podjetja, ki izdeluje stavbno pohištvo.  

 

Po mnenju Vogrina torej sama višina davčne stopnje v tem primeru ni najbolj sporna, bolj gre za različno obdavčitev istega izdelka. Davčno stopnjo je preprosto treba izenačiti. Če pa sta stopnji že različni, bi bilo logično kvečjemu obratno, torej da bi bila z nižjo stopnjo obdavčena proizvodnja, ne pa montaža.  

 

In še nekaj bode v oči pri vsej stvari – kako je sploh prišlo do omenjene okrožnice. Janez Ajlec, direktor podjetja AJM, največjega proizvajalca stavbnega pohištva iz PVC-ja pri nas, je v Dursu vprašal, ali lahko tudi za montažo žaluzij, ki jih ne izdeluje, obračunava DDV po znižani stopnji. Z Dursa so mu odgovorili, da lahko. Za okna, ki jih izdeluje, pa mora obračunavati višjo stopnjo. Ajlec je bil nad odgovorom seveda šokiran, saj je kaj takega prvič slišal. Zdi se, kot da na Dursu vse od uvedbe DDV-ja niso vedeli, kako obračunavajo davek proizvajalci stavbnega pohištva.  »V tem trenutku še nihče ne ve, kako se bo stvar razpletla. Če bo šlo tako naprej, bo prišla na Ustavno sodišče. Prepričan sem, da bi Ustavno sodišče Dursovo odločitev razveljavilo, toda do takrat lahko mine nekaj let. Glede na argumentacijo Gospodarske zbornice računam, da bo vendarle prevladal razum,« pravi Ivan Vogrin.   

 

Na udaru tudi druge dejavnosti 

 

Togost davčnih predpisov oziroma tolmačenj je v tem primeru prizadela proizvajalce stavbnega pohištva, niso pa edini, ki so naleteli na čer pri obračunavanju DDV-ja. Pri Podjetniku smo se že pred dobrim letom seznanili s problemom gradbincev, ki pripravljajo beton, ga razvažajo v »hruškah« in potem vgrajujejo. Tudi njih pesta ista dvoličnost. Po kakšni stopnji naj bodo obdavčeni? V bistvu so izvedli celovito storitev proizvodnje in vgradnje (montaže); če so jih dacarji ocenili za proizvajalce, so plačali 20-odstotni davek, če pa za gradbince (izvajalce), pa z nižjim. Gradbinci, ki so poznali problem, so izdajali račune, v katerih je pisalo samo »vgradnja betona«.  

 

Toda sitni dacarji so poznali ta zaplet in so preverjali stanje pri različnih gradbincih. Znani so primeri, ko so dacarji močno zamajali utečena podjetja, ki so leta plačevala (v najboljši veri) nižji davek, potem je bilo pa treba za več leta takoj plačati razliko do višjega davka.   Prizadeti podjetniki v zadnji aferi s stavbnim pohištvom so Ministrstvu za finance predlagali, naj se ta zapletena dvojna obdavčitev uskladi – upajmo, na raven nižjega davka.