Razbremeniti mikropodjetnike

Nedolgo tega mi je znanec povedal: »Grem prijavit stečaj. Se ne splača, da bi delal za državo. Bomo pač delali na črno.«  Te besede so me spodbudile k razmišljanju. Stečaj je ponavadi zadnja možnost ali pa kar obveza, ko izhoda ni. Stečaj je posledica neplačanih dolgov. Dolžni smo lahko vsakomur in vsem, kar pa je posebej zanimivo pri zgodbi mojega znanca, je dolg državi. Konkretno: za različne dajatve.  

Veljalo naj bi pravilo, da smo pred zakonom vsi enaki. Toda pri dajatvah se izkaže, da zagovarjanje enakosti pred zakonom ustvarja razlike, ker ne upošteva resničnih razmer za poslovanje. Ni isto poslovati v Ljubljani ali v Pomurju, na primer.  

Zdajšnji sistem dajatev, za katerega so »vsi enaki«, pa je naravnost ponižujoč za samostojnega podjetnika posameznika, zlasti še, če posluje v težkih razmerah,  saj je pavšalen, narejen za večino, in ne upošteva pa resničnih razmer poslovanja. Ponavljam, podjetnika v Murski Soboti in v Ljubljani imata različne možnosti za delo, a soočena sta z enakimi stalnimi dajatvami. In tako odpove načelo enakih možnosti in enakosti pred zakonom. Najbolj te »enake možnosti« občutijo podjetniki, ki jim sam pravim mikropodjetniki. So podjetniki, ki želijo predvsem živeti, delajo zato, da lahko živijo, in narobe.  

Ta sestavek se torej nanaša izključno na zelo majhne podjetnike, svobodne podjetniške »umetnike«, ki jim je dovolj, da imajo mesečno za 150 tisočakov prometa. Malo in premalo oziroma nič, se poreče. Vendar niti ne, če upoštevamo nekatera druga dejstva, kot na primer, da imajo nekateri neto plačo 60 tisočakov in s tem čarajo skozi mesec. Razlika med njim in podjetniškim svobodnjakom oziroma  malim obrtnikom je (med drugim ) ta, da mali podjetnik nosi vsa tveganja, zaposleni pa nosi samo tveganje glede izplačila plače. Če mikropodjetnik s plačili strank nima težav, nima velikih stroškov dela, potem bi lahko preživel tudi s 150 tisočaki prometa mesečno - če le ne bi bilo toliko zahtev države. Ni nujno, da navedem točne podatke, saj se tako ali tako ve, da mesečne dajatve samostojnega podjetnika presegajo 50 tisoč tolarjev. Matematika je enostavna, račun se ne izide. Če od te vsote odštejemo najmanj 50 tisoč, ostane največ 100 tisoč tolarjev. Upoštevajmo stroške poslovanje, druge stroške, dohodnino... Tak podjetnik je skoraj so v minusu. 

Zato predlagam spremembo politike do podjetnikov: naj se uvede posebna skupina podjetnikov, mikropodjetniki, ki naj bodo realno obravnavani. Gre za ljudi, ki lahko živijo sami zase, a morajo imeti ob tem podporo oziroma razumevanje države. Če grem v skrajnost, zakaj morajo ti najmanjši podjetniki sploh imeti dajatve? Ali ne bi bilo za državo krasno, če bi jih glede dajatev imeli na ničli. Mar ne bi bilo to za državo bistveno bolje kot nezaposleni, ki prejemajo podporo skorajda 50 tisoč tolarjev. Kaj pa, če bi toliko denarja celo podarjali ljudem, mikro podjetnikom, ki bodo lahko tako laže živeli, se bodo trudili, dodajali vrednost, obračali sredstva ...  

Zakaj ni moč plačevati pokojninskih prispevkov 20 tisoč tolarjev na mesec, podobno kot kmetovalci? Kaj pa tisti, ki se ukvarjajo z umetno obrtjo? Zakaj jim država ne plačuje socialnih dajatev podobno kot svobodnim umetnikom? 

Skrivati se za »enakimi razmerami za vse, torej je za vse pravično«, ima torej eno napako. Namreč, gre za zakonske in ne stvarne razmere. Zakon (predpis) pa je lahko stvaren le, če upošteva stvarne razmere in na podlagi teh ustvari zakonske razmere.  

Element primitivega davčnega sistema je načelo »plačaj, da boš lahko delal«, medtem ko v razsvetljenih delih sveta velja »delaj, da boš lahko plačal«. Dokler bo vodilo dacarjev  »pobrati čimveč davka«, bodo mikropodjetniki utesnjeni, pa tudi dacarji bodo imeli na koncu slabšo bilanco, kot če bi malo razumeli ljudi.