Rado Hrastnik in Roswita Golčer Hrastnik

Ekonomski strokovnjak prav gotovo ne bi svetoval uspešnemu obrtniku plastične stroke s šestimi zaposlenimi, naj čez noč prevzame v svoje roke tovarno pohištva z 72 delavci na robu stečaja in z neizpolnjenimi obveznostmi do tujih kupcev, in to na področju, kjer ima obrtnik omejene izkušnje. Rado in Roswita Hrastnik pa sta leta 1994 naredila prav to in … uspela. Danes sta lastnika dveh podjetij lesnopredelovalne stroke in tapetništva, in sicer Parona v Laškem in Profagusa v Celju, ki skupno izvozita več kot 80 odstotkov proizvodnje in zaposlujeta 215 ljudi.  

Rado Hrastnik njuno odločitev, da se iz uspešnih obrtnikov razvijeta v še uspešnejša podjetnika, pojasnjuje z razlogi, ki se morda komu zdijo nenavadni: “Že dlje časa sem čutil, da mi plastika pravzaprav ne ustreza, da je nekaj tujega in umetnega, in da bi se moral lotiti česa drugega. Les pa mi je bil vedno zanimiv, je nekaj naravnega, se spreminja iz dneva v dan, iz leta v leto in živi še dolgo po tem, ko ga posekamo. Ker pa sem tudi vedno imel rad izzive, odločitev ni bila pretirano težka, še zlasti, ker sem imel popolno podporo žene, s katero zdaj skupaj delava. To odločitev sva sprejela v hipu in sva takoj morala začeti z delom. Ko je prišlo v javnost, da nameravava kupiti podjetje, se je sicer pojavilo nekaj konkurentov, vendar se je vse izteklo v najino korist.”   

Rado Hrastnik je sicer imel izkušnje v novi stroki, ko je pred leti delal v Kovinotehni Inženiring, kjer je spoznal tehnologijo in stroje za predelavo lesa. Pomanjkanje izkušenj v lesni stroki pa ni bilo ovira, temveč celo prednost. “Jaz sem s to dejavnostjo začel pred petimi leti in nisem bil obremenjen s tem, da bi stvari moral delati po navadi, tradiciji ali neki drugi železni srajci. Iz tradicije smo sicer izbrali najboljše, vendar smo sicer neobremenjeno uvedli nekatere nove prijeme, recimo v predelavi lesa, proizvodnjo pa smo dopolnili z novimi tehnologijami in novimi stroji.”  

V lesarstvu so mu še bolj prišle prav nekatere druge izkušnje, ko je imel v okviru predelave plastike svojo lastno orodjarno, kjer so med drugim izdelovali tudi prototipe. Velike izkušnje je imel tudi v avtomatizaciji proizvodnje in tehnologiji nasploh, kar mu je še dodatno koristilo v novi dejavnosti. Danes pa med prednosti prišteva tudi svojo močno, homogeno in motivirano ekipo. Kot pravi Rado Hrastnik, svojim delavcem pusti dovolj svobode, da lahko v kar največji meri izkoristijo svoje potenciale in se dobro počutijo v delovnem okolju. 

V petih letih se je podjetje Paron iz neperspektivnega podjetja razvilo v hitro rastočo “gazelo”, tovarno pohištva s 175 zaposlenimi, ki ustvari letno okrog 13 milijonov mark dohodka. Zakonca Hrastnik sta lani v Celju, na lokaciji tovarne notranje opreme in tapetništva v stečaju, kot večinska lastnika s partnerji ustanovila še novo tovarno pohištva in tapetništva Profagus s 40 zaposlenimi, kjer izdelujejo otroške stolčke. Med Paronom in Profagusom sicer ni kapitalske povezave, podjetji pa imata določene kupoprodajne odnose, saj Paron predstavlja surovinsko bazo za Profagus, kar je za obe družbi strateškega pomena. 

V Paronu in Profagusu izdelujejo pohištvo iz surovin, ki so jih sami pripravili. Za dobro pohištvo je predpriprava lesa bistvena, v Paronu pa so razvili vrhunsko tehnologijo priprave in kakovosti surovin.  V Paronu so tudi ponosni na zlato plaketo revije Naš dom, ki so jo dobili na lanskem pohištvenem sejmu v Ljubljani za pohištveni program X-tra. Program je oblikovala Roswita Golčer Hrastnik, ki tudi sicer prevzema delo v načrtovanju novih izdelkov in skrbi za celostno zunanjo podobo podjetja. To priznanje Paronu veliko pomeni, še posebej zato, ker plaketo štejejo tudi kot priznanje domačih kupcev.

Večina proizvodnje gre na tuje  

Podjetje Paron danes izvozi več kot 80 odstotkov svoje proizvodnje v Nemčijo in Avstrijo, prisotni so tudi na trgih nekdanje Jugoslavije, Bolgarije in Ukrajine. Lepo se razvija tudi prodaja na ruskem trgu, kjer ima Paron dobre izkušnje. Zmogljivosti podjetja Profagus pa so skoraj 100-odstotno rezervirane za norveške partnerje.  

Rado Hrastnik tudi pravi, da je bila ena od njegovih prednosti, ker doma ni imel nobenih pomembnih zaščitnikov, ki bi mu pomagali odpirati vrata. Zato se je bil že od nekdaj prisiljen usmerjati v tujino. Že dolgo je tudi investiral v obiskovanje raznih sejmov v tujini in sklepanje poslovnih znanstev, to pa mu je pomagalo pri iskanju novih trgov. 

Paron pa ni podjetje zaprtega tipa, saj so po besedah Rada Hrastnika besedah vedno pripravljeni pokazati svoje znanje in se pogovoriti o svojih programih in proizvodnji. Tako spodbujajo obiske proizvajalcev in dobaviteljev, s čemer se plemenitijo poslovni stiki in izmenjujejo informacije. Ker je v tovarni postavljen tudi razstavni salon lastnih izdelkov, jih pogosto obiskujejo posamezni kupci pohištva in drugi obiskovalci.   

Veliko podjetniških možnosti, a še več ovir  

Tako kot večina izvoznikov tudi Rado Hrastnik ni zadovoljen s politiko precenjenega tolarja, kjer so zlasti prizadeti izvozniki. Čeprav na splošno misli, da je v Sloveniji veliko možnosti za razvoj podjetništva, pa je še več težav. Ena izmed njih je po njegovem mnenju prav gotovo preveliko vpletanje politike v gospodarstvo, kar je zlasti vidno pri dodeljevanju državnih subvencij, kjer je politična primernost najpomembnejši kriterij izbire. 

Država po Hrastnikovem mnenju ne obravnava vseh podjetnikov enakopravno. Občutno več pomoči nameni podjetjem, v katerih je tako ali drugače solastnica, pa čeprav je že vnaprej vidno, da gre za zgrešene naložbe. Tisti, ki bi s pomočjo, dostikrat tudi občutno manjšo, povečevali gospodarsko moč in zaposlovanje, pa je ne dobijo, ali pa so razpisi preveč birokratski, prihajajo prepozno in drugim ponujajo le drobtinice. 

Moteče je tudi to, da se zakoni menjujejo kar čez noč, v gospodarstvu pa se po Hrastnikovem mnenju birokratski ukrepi še posebej boleče čutijo. Pri takem hitrem spreminjanju zakonov in razmer si podjetniki pri predvidevanju in načrtovanju ne morejo pomagati niti s prakso niti s teoretičnim znanjem.  

Širjenje in večja prisotnost doma 

Kljub vsemu Rado Hrastnik ostaja optimist in ima veliko načrtov za prihodnost. Še naprej nameravajo vlagati v  tehnologijo in razvoj. Želeli bi tudi povečati prodajo doma, saj zdaj izvozijo več kot 80 odstotkov proizvodnje. V take načrte sodi tudi nakup prostorov v Ljubljani, kjer nameravajo delovati po načelu “oprema za ves dom”. Paron namreč poleg serijske proizvodnje pohištva za otroške, mladinske, dnevne sobe in spalnice izdeluje tudi pohištvo po naročilu in opravlja dodelave in predelave serijskega pohištva, da bi se tako kar najbolj prilagodili željam in potrebam individualnega kupca.  

Njihovo pohištvo na zahodnih trgih sodi v višji srednji razred, velikega pomena pa je kakovost masivnih in furniranih delov pohištva. Kupci se zadnje čase pri izbiri pohištva poleg dizajna vse bolj odločajo tudi za kakovost, zato so v Paronu prepričani, da lahko v celoti zadovoljijo take zahteve. Med druge načrte za prihodnost pa tudi sodijo razmišljanja o širjenju lastne blagovne znamke pohištva Paron, prodaja na internetu, pa tudi načrti o večji avtomatizaciji in humanizaciji delovnih mest. 

Izkaznica: 
Podjetja: Paron, Profagus
Kraj: Laško, Celje
Dejavnost: Proizvodnja pohištva in tapetništvo
Zaposleni: 175 (Paron), 40 (Profagus)
Promet: 17 milijonov mark letno (Paron 13, Profagus 4 milijone)
Trgi: Nemčija, Avstrija, Norveška, Bolgarija, Ukrajina, Rusija, Hrvaška, BiH   

ADUTI: 
·        Več kot 80 odstotkov proizvodnje izvozijo.
·        Podjetje Paron je eno izmed gazel.
·        Visoka kakovost surovin lastne predelave omogoča popoln nadzor nad kakovostjo končnih izdelkov.
·        Motivirane delovne skupine
·        Fleksibilnost 

Moja formula uspeha  

“Moji aduti so pošteno in pozitivno razmišljati ter drugim želeti dobro, vedno pa je pomembno delati, delati in delati. Sam namreč iz izkušenj vem, da te čas pohodi, kakor hitro malo zaspiš, zato se je treba stalno truditi. Zlasti pomembno pa je, da je človeku delo v veselje in zadovoljstvo, sicer ni pravih rezultatov. Delo je moj hobi, pred očmi pa sem vedno imel jasen cilj, kaj želim doseči.”