Rabili bi demokratičnega diktatorja, ki bi znal udariti po mizi

dr. Otmar Zorn: »Analize povedo, da se največ prodaj na novih trgih realizira po osmem do dvanajstem obisku potencialnega kupca. Slovenski podjetniki prehitro odnehajo. Če ne po prvem poizkusu, pa večinoma pri drugem, največ tretjem.«

»Nervozen sem. Tudi v prostem času je vedno kaj za narediti,« se je nasmehnil. »Veseli me delati vedno kaj novega, ne glede na katerem področju. Zelo rad delam na zemlji, kmetujem, imam nekaj gozda. Razmišljam, da bi gojil koze, pa polže. Ne za eksistenco. To so moji hobiji, ki pa morajo biti ustvarjalni, da me sproščajo. Zelo sproščujoče je, če razmišljaš, iščeš rešitve in delaš nekaj neobremenjeno, ne da bi bil to tvoj posel za preživljanje.«

 

Vsa ta številna zanimanja in po vsem svetu razdrobljeni posli. Kako vse to organizirate, spravite v vaš vsakdan?

Če je samo eden dirigent, tako obsežen posel ne more biti uspešno organiziran. Vse je na ekipi dobrih sodelavcev.

 

Običajno vprašanje: kako se človek počuti, ko sedi na taki prireditvi in je v ožjem izboru za priznanje, kot je Podjetnik leta?

V Sloveniji je kar lepo število dobrih podjetnikov, zato se dobro počutiš že, če si nominiran. Na sploh v življenju nočem pričakovati preveč, ker si potem lahko razočaran. Vsekakor pa si ob takem dogodku v bolj ali manj razburjenem stanju, adrenalin naredi svoje.

 

In ko slišiš ime zmagovalca, svoje ime?

Seveda si zadovoljen. Za trenutek te prevzame (rahel) občutek krivde, saj je okoli tebe veliko drugih, podobnih uspešnih podjetij, ki bi si priznanje ravno tako zaslužila. Potem se pred sabo na hitro opravičiš, saj je to lepo priznanje tudi za sodelavce, ki so zelo pomemben del nagrajene zgodbe.

 

S čim mislite, da ste prepričali komisijo?

Hm, morda s tem, da že vrsto let globalno delujemo na zahtevnem visoko tehnološkem področju. Da smo kljub krizi še vedno tu, da ne popustimo, vedno iščemo nove rešitve. Morda, da je na temelju matičnih podjetij zrastla še vrsta drugih, dala kruha veliko ljudem, da so podjetja povezana v skupno rast, čeprav vsako napreduje in raste posamično.

 

Mislite, da imamo kljub vsemu stanju našega gospodarstva, dober podjetniški potencial?

Prepričljivo dober. A imamo premalo nišnih globalnih podjetij, kot je recimo Akrapovič, ali brata Jakopin, ki v svetu res nekaj pomenijo.

 

Kje ste tu vi?

Se še približujemo temu, da bomo nišni globalni zmagovalci. Rabimo še pet let ali kakšno več.

 

Kako to, da slovenski podjetniki sicer niso tako prodorni v globalnem trgu?

Kot prvo imamo premalo znanja. Na globalnem trgu se srečaš z veliko ljudmi in konkurenti, ki veliko vedo. Posledično smo tudi bolj bojazljivi, premalo imamo poguma. Slovenci se tradicionalno bojimo neznanega. Velja, da smo pridni, a to je hlapčevska oznaka. Manjka nam samozavesti. Možgansko smo zelo sposobni, znamo ustvariti izdelek, dobri smo pri inovaciji in razvoju, a se raje držimo nazaj. Smo kar nekam preveč zavrti. Kar preveč ponižno obzirni. Hrvati bodo recimo hitreje napredovali, so bolj sproščeni, samozavestni, pragmatični. Ničesar se ne bojijo. Rečejo si: gremo v Evropo, gremo v svet - in gredo. Mi se ustavimo pri prvi oviri, iščemo vzroke, zakaj nam ni uspelo. Tako izgubljamo v tekmi na trgu. Treba je premagati to bojazljivost, se opremiti z znanjem in stopiti v svet.

 

Kakšen konkreten napotek bi dali slovenskemu podjetniku za pot na tuje trge?

Absolutno mora temeljito raziskati obstoječo ponudbo, konkurenco in potrebe. Veliko tega se da izbrskati že po spletu. Nujno je treba obiskati vsaj dva ali tri sejme iz svoje dejavnosti, videti podobne izdelke, kaj počne konkurenca, načine izvedb in prodaje. Nato se mora ozreti vase, se videti na tem trgu ter iskreno oceniti svoje sposobnosti.

 

Nas Slovence svetovni trg prepozna?

Samo tisti, ki delajo z nami vedo, da imamo dobre razvojne ekipe. Ko tujci pridejo k nam, so odlično pripravljeni, o nas imajo debele mape podatkov, katere sem še jaz pozabil. Vedo vse o državi, o obstoječi konkurenci, registraciji naših podjetij, zakonodaji, razvoju, vedo celo, da smo na potresnem območju.

 

Po čem se razlikuje dober od slabega podjetnika?

Kot rečeno: predpogoj je znanje, pa upati si moraš in res hoteti nekaj narediti. In predvsem vztrajati. Če smo pridni pri delu in dobri pri inovacijah, smo pa bolj slabi pri pogajanjih in prodaji. Analize povedo, da se največ prodaj na novih trgih realizira po osmem do dvanajstem obisku potencialnega kupca. Slovenski podjetniki prehitro odnehajo. Če ne po prvem poizkusu, pa večinoma pri drugem, največ tretjem. Treba je vztrajati, pri sebi poiskati vzroke za prvi neuspeh, izboljšati in prilagoditi svojo ponudbo.

 

Kakšno vlogo ima država pri sproščanju našega podjetniškega potenciala?

Nedvomno bi lahko naredila več. Problem pa je širši. Že otroke učimo, zlasti v šolah, da ne mislijo s svojo glavo, ampak delajo tako, kot jim rečemo. Morale, etičnih načel, podjetnosti pa jih ne učimo. Če že, v tej vzgoji manjka, da je podjetnik lahko tudi pošten. Vedno se je poudarjalo samo slabe prakse. Slabi zgledi državnih funkcionarjev, vodilnih v državi, številne afere. Hm, kako lahko mlad človek v takem okolju osebnostno raste v smislu moralnih in etičnih vrednot!? Nima dobrih zgledov.

 

Kakšni so slovenski podjetniki v primerjavi z zahodnimi?

Glede na prej povedano smo kar dobri. Smo hitro prilagodljivi. Če so njihovi sistemi zaradi velikih korporacij, urejenosti in strogega držanja pravil nekoliko okorni in ne zmorejo hitrih reakcij, nam naša anarhičnost omogoča bolj proste roke oziroma hitrejše prilagajanje morebitnim spremembam. Seveda pa nismo tako »elastični« kot na Kitajskem, kjer se pri svojem poslovanju ne ozirajo na nič, v imenu razvoja in posla pa rušijo pred sabo vsa pravila. A prav zaradi nenadzorovane hitrosti razvoja znajo delati številne napake, kakovost sodelovanja in izdelkov je slaba. Rusi - njihovi uspešneži so praviloma hodili na zahodne šole - in Poljaki so odlični trgovci. Med vsem tem se slovenski poslovneži in podjetniki razmeroma kar solidno znajdejo. No, seveda, le malce več samozavesti nam manjka.

 

Kritični do kitajskih razmer imate kljub temu tam svoj proizvodni obrat?

Ja, za naše izdelke, ki jih prodajamo izključno tam ali pa v ZDA. Američani imajo tam svoje tovarne in nadzornike in želijo, da smo jim blizu. Tam proizvedene izdelke ne prodajamo na evropski ali druge trge. Tudi nič ne kupujemo tam. Nismo ravno zadovoljni nad njihovim načinom poslovanja, in nad dampinškimi cenami.

 

Kako ocenjujete tako imenovano »kitajsko nevarnost«. Bo njihov hiter razvoj in ogromen trg potrošnikov z vedno večjo kupno močjo kaj stresel tokove svetovnega gospodarstva?

Nedvomno ta nevarnost obstaja. Srečo imamo, da je rast njihovega trga še razmeroma počasna. S povečanjem kupne moči in potrošnje bodo vsekakor nastali problemi. Diktatura vse to še nekako zavira in nadzoruje, a razvoj in večja kupna moč bosta prej ali slej povzročila zahteve po več delavskih pravicah. Ob taki množici ljudi, ki je tam, bi bili večji nemiri lahko sila neprijetni. Nevarnost predstavlja tudi Rusija. Če še enkrat razpade, bo tam nenadoma 50 vojn. Svetovna policija oziroma vmešavanje se je v takih primerih izkazala kot škodljiva in širi ogenj po vsem svetu. Bolje je, da narodi svoje probleme rešijo sami.

 

Tudi Indija je trg, ki raste?

Zavira ga njihov kastni sistem. Najnižje kaste delajo le za pest riža, cene proizvodnje so izredno nizke. Če hočeš tam prodajati, moraš imeti tam proizvodnjo. S stroški za proizvodnjo izdelkov, ki bi bili narejeni zunaj Indije, cenovno tam ne moreš priti skozi. Ti dve rastoči velesili bosta gotovo še premikali svetovne gospodarske tokove. Zaradi velikosti trga, množice potrošnikov, se bodo finančni in proizvodni tokovi bolj usmerili v tisto smer. Stari kontinent pa bo obstal na svetovnem obrobju. Rešujemo se lahko z več vlaganja v znanje in inovacije. Samo tako se bomo lahko enakopravno obdržali v globalni gospodarski igri. Časa za prestrukturiranje imamo kakšnih dvajset let.

 

Kateri vaš izdelek je trenutno najbolj iskan, torej je nekakšen »paradni« izdelek?

Zelo tehnično zahteven absorber iz specialne oksidne keramike, ki je v primeru večjih električnih sprostitev, kot je, recimo, strela, sposoben prevzeti, absorbirati, nevtralizirati udar prevelike količine energije. Kupci so telekomunikacijski, računalniški centri, vetrne turbine in podobne zadeve. Naši obrati sicer proizvajajo 200 do 250 raznovrstnih osnovnih izdelkov ter več tisoč njihovih izpeljank.

 

Se svet pobira iz krize, gospodarstvo spet oživlja?

Gre bolj za prestrukturiranje. Večji na veliko kupujejo manjša podjetja. Položaj se še konsolidira v smislu grupiranja in zapiranja področij. Veliki hočejo zapreti trge in ne spuščati drugih zraven. Večje rasti še ni, gre še za proces pozicioniranja.

 

Mladi težko dobijo službe. Odhajajo s trebuhom za kruhom. Je možno obrniti takšne tokove v položaju, v katerem smo v Sloveniji?

Za zdaj ni nobenih možnosti, da bi ta trend ustavili. Preveč je sociologov in družboslovcev. Elektro ali strojnega inženirja ali fizika ne moremo najti doma, tujega pa ne plačati. Najprej bi morali prestrukturirati šolstvo, znanje. Dati mladim možnosti za delo, jih stimulirati, da ostanejo. Doma so razmere za to slabe. Razmišljamo, kot že nekateri drugi, da bi recimo na Dunaju, ki je že svetovljanski, a hkrati še blizu, ustanovili razvojno prodajni oddelek, kamor bi vabili tako tuje kot naše strokovnjake. Ja, žal, središče slovenskih možganov bi imeli v tujini. Razmere za oboje, za podjetja in strokovnjake, so tam boljši, plače so večje, možnosti za razvoj in rast kariere so večje. Mladi nočejo ostati v dolini Šentflorjanski. Plača sicer tudi ni več glavni motivator. Ta mora biti, razmere za delo tudi. O tem se sploh ne pogovarja. Glavni motivatorji so možnost dodatnega izobraževanja, nabiranje izkušenj, osebnostni razvoj. Da je delo posameznika v skupini opaženo. Da se gre lahko primerjat v svet. Da se karierno razvija. In če človek hoče kaj narediti iz sebe, bo koristil tudi podjetju.

 

Kakšen je vaš sodelavec, partner. Kaj pričakujete od njega?

Predvsem mora biti samostojen. In odkrit. Povedati mora, kaj mu manjka, da bo bolje opravljal svoje naloge. Mora biti ambiciozen, proaktiven. Da ima ustvarjalni pogum, tudi če stori napako. Biti mora pošten.

 

Besedo pošten sem večkrat slišal v vašem besednjaku. Kako bi umestili ta, že malce izrabljen pojem v sodobni (poslovni) svet?

Poštenost pomeni, da se ne laže in ne krade. Pa ne žali in goljufa. Na zahodu, zlasti v visokem biznisu, beseda drži, poštenje ima visoko vrednost. Pri Italijanih in Francozih včasih misliš, da te je ogoljufal, pa potem samo ugotoviš, da se je bolje pripravil. Sam si kriv, če si slabše pripravljen, če nisi bil previden, če nisi poznal vseh pasti posla. To pravzaprav ni goljufija, le izrabil je tvojo nepazljivost in neznanje in več zaslužil s poslom kot ti. Velja pa pravilo: bolj ko je gospodarsko okolje nestabilno, več je možnosti, da te namerno ogoljufajo.

 

Vedno iščete nove tržne niše. Rekli ste, da se usmerjate v menedžement v energetiki.

Intenzivno raziskujemo, kako bi se dalo prihraniti več energije. Z dobrim, spretnim upravljanjem se da veliko stvari optimizirati. To je tržna niša, kjer iščemo svoj prostor.

 

Nekaj časa ste bili tudi nadzornik SOD-a. Kakšna izkušnja je bila to?

S korporativnim upravljanjem državnih podjetij sem se ukvarjal tudi kot član sveta Agencije za upravljanje kapitalskih naložb. Podjetja so dobra, a se politika preveč vmešava vanje in na vodstvena mesta nastavlja svoje ljudi, ki morajo plačevati tovrstne usluge. Poslovanje teh podjetij je večkrat neracionalno in nekonstantno, saj vsaka vlada nekaj spreminja. Na drevesu ne bodo rastla jabolka, če ga vsako leto presadiš. Mislim, da bi morali kakšnemu nadzorniku tudi pobrati premoženje, če je slabo delal. Večkrat se vprašam, zakaj sploh sedijo tam. V poslovanju teh podjetij odgovornosti oziroma sistemske stvari niso razčiščene, politiki na oblasti pa radi vidijo, da so stvari neurejene, ker se tako lahko počne vsemogoče. Zame vse to ni bila prijetna izkušnja. Ne maram delati po naročilu netransparentno, zato sem raje odstopil.

 

Gospodarske, podjetniške stvari vam gredo očitno od rok, zakaj ne bi recimo prevzeli ministrskega mesta in usmerili naše bolezni na pot okrevanja?

Ja, to bi bil kar dober izziv. Vendar je osnovni problem, da bi morala vlada delati kot ekipa. Tega pa, kot vemo, pri nas ni. Če hočeš narediti res kaj dobrega, si nepriljubljen. Nekaterim pač ni všeč, če preveč posegaš v njihove koristi. Zato te bodo skušali povsod ovirati in te blatiti. Tega ne rabim v svojem življenju.

 

Bi bila za nas morda rešitev tehnična vlada?

Morda. V Sloveniji bi rabili demokratičnega diktatorja, ki bi znal udariti po mizi in odločno reči zadnjo besedo oziroma urediti reči, ki bi bile dobre za to državo. S preveč poudarjene demokracije za mizo, se ne da uspešno pogajati. Vsak vleče na svojo stran, zakonodaja je marsikje v navzkrižju sama s sabo ali logiko. Skratka kaos. Ne, tega se ne grem!