Prodaja terjatev za izboljšanje kratkoročne plačilne sposobnosti

S prodajo poslovnih terjatev kot finančnim poslom razumemo poslovno transakcijo, s katero podjetnik eno ali več svojih poslovnih terjatev (pomeni terjatev do njegovih poslovnih partnerjev/kupcev) za dogovorjeno plačilo odstopi oziroma prenese na nekoga drugega (jo proda), ki tako postane njen novi lastnik (je kupec oziroma prevzemnik terjatve). Hkrati z denarno terjatvijo se na novega lastnika prenesejo tudi vse z njo povezane stranske pravice (npr. pravice iz zavarovanja, morebitne obresti itd.). Novi lastnik z nakupom terjatve prevzame tudi odgovornost za njeno izterjavo, za dolžnika pa to pomeni spremembo upnika, saj plačila ni več dolžan podjetju, ki mu je blago ali storitve prodalo, ampak novemu lastniku, ki je takšno terjatev odkupil. S tem je povezana tudi dolžnost prodajalca oziroma odstopnika terjatve, da dolžnika, čigar dolg se prodaja, obvesti o spremembi upnika/lastnika, saj ta sicer ne more vedeti, da je terjatev sedaj potrebno poravnati nekomu drugemu. Poleg tega se na tak način tudi preveri (s potrditvijo dolžnika), ali dana terjatev tudi dejansko obstaja. Razen obvestila soglasje dolžnika za prenos terjatve na novega upnika ni potrebno, saj vsi pogoji za dolžnika razen spremembe upnika zanj ostanejo nespremenjeni.

Teorija in praksa ločita predvsem dvoje glavnih različic finančnega posla prodaje/nakupa terjatev, ki se razlikujeta predvsem glede na to, kdo prevzema tveganje v primeru, da terjatev ni poravnana. In sicer:

a) Nakup oziroma prodaja brez regresne pravice, kjer celotno tveganje morebitnega dolžnikovega neplačila prevzame novi lastnik, torej kupec terjatve. Poslovni odnos med kupcem in prodajalcem terjatve se torej z nakupom/prodajo zaključi in podjetnik, ki je terjatev prodal, nima nobene odgovornosti oziroma obveznosti do kupca terjatve, če je ta ne zmore izterjati.

b) Nakup oziroma prodaja z regresno pravico, kjer je situacija nekoliko drugačna. Kupec resda od podjetnika prevzame terjatev in tudi skrbi za njeno izterjavo, vendar ima kljub temu pravico, da v primeru, če dolžnik ne poravna svoje obveznosti, neporavnani del izterja od podjetnika, ki mu je terjatev prodal. Pomeni torej, da tveganje neplačila kljub prodaji terjatve še naprej ostane na podjetniku, kar je zanj zagotovo manj ugodno kot v prvem primeru.

Pred sklenitvijo posla je zato pomembno, da se v pogodbi natančno opredeli, za katero od obeh različic nakupa oziroma prodaje gre, in da se podjetnik tudi zaveda, kaj to zanj v praksi pomeni.

Postopek prodaje je precej preprost

Kupec in prodajalec skleneta tako imenovano cesijsko pogodbo (je pogodba o odstopu terjatev), s katero se terjatve prenesejo na novega lastnika. O tem je potrebno pisno obvestiti tudi dolžnika, na katerega se prenesene terjatve nanašajo. V pogodbi se opredeli cena, po kateri bodo terjatve prenesene, ki je praviloma nižja od nominalne oziroma knjigovodske vrednosti, saj se upošteva/odšteje tudi določen diskont (popust, odbitek), namenjen za pokrivanje administrativnih stroškov samega posla, kakor tudi kot nadomestilo za stroške financiranja odkupa za čas od plačila podjetniku, ki je terjatev prodal, pa do njene dejanske zapadlosti oziroma dolžnikovega plačila, na katerega se nanaša. Podjetnik, ki je terjatev prodal, jo namreč dobi plačano takoj, medtem ko mora njen prevzemnik na svoje plačilo čakati vse do njene zapadlosti ali še dlje, če je dolžnik ne poravna v roku. Poleg tega diskont vključuje tudi nadomestilo za tveganje morebitnega neplačila oziroma neizterljivosti in, seveda, tudi določen zaslužek kupca terjatve, saj ta drugače za to ne bi imel poslovnega interesa.