Priložnost za ekokmetijstvo

Eden slovenskih ministrov za kmetijstvo je nekoč dejal : veliko časa smo potrebovali, da smo slovenskega kmeta prepričali, da je začel uporabljati umetna gnojila in pesticide, še več časa pa bomo potrebovali, da ga prepričamo, da je možno kmetovati brez njih. V teh letih smo s tako zasnovanim kmetijstvom v mnogih predelih Slovenije dodobra zastrupili podtalnico (zlasti v severovzhodni Sloveniji), zasuk k ekološkemu kmetovanju pa je zaradi odnosa kmetijskega ministrstva v minulih letih potekal zelo počasi. Tako znaša delež ekokmetij  v Sloveniji 1,5 odstotka (to za leto 2002 pomeni 1250 kmetij) , še leta 1998 jih je bilo le 30.  

 

Delež  ekoloških kmetij je naši državi je sicer primerljiv z večino drugih pridruženih članic, med njimi izstopa le Češka, kjer so ekološke kmetije lani predstavljale 4 odstotke vseh kmetij. Zato pa je njihov delež bistveno večji v državah članicah EU, kjer je na prvem mestu Liechtenstein z 20-odstotnim deležem ekoloških kmetij, sledita mu Švica in Avstrija z 10-odstotki, v Italiji, na Finskem in Danskem pa predstavljajo ekološke kmetije sedem odstotkov vseh kmetij.   

Ekološko kmetijstvo je zaradi strogega nadzora, kakovostne in varne hrane, o kateri se zadnje čase vedno več govori, okolju prijazne pridelave, pa tudi številnih afer v konvencionalni pridelavi in predelavi živil, vedno bolj cenjeno, čeprav občasno prihaja do afer tudi v ekološki pridelavi. Slovenija je po geografskih značilnostih in podnebju primerljiva z Avstrijo in Švico, torej ima še veliko možnosti za razmah okolju prijaznega kmetovanja, ki ga je mogoče nadgraditi še z ekoturizmom, obujanjem domače obrti in drugimi dejavnostmi, ki predstavljajo zaželen kontrast hitri prehrani iz konvencionalne kmetijske pridelave, cenenim industrijskim izdelkom in naglic in gneči.  

 

V zadnjih nekaj letih je kmetijsko ministrstvo uvedlo tudi neposredna plačila za ekokmetovanje, ki se povečujejo, Slovenija pa si dodatna sredstva obeta tudi iz kmetijske reforme, ki so jo nedavno sprejele članice EU, ki bo del neposrednih plačil velikim kmetijam preusmerila k majhnim, prav takih pa je v Sloveniji največ.  

Bistvo kmetijske reforme v EU (do leta 2013 se bo kmetijski proračun iz sedanjih 43 milijard evrov  - kar predstavlja polovico vsega proračuna EU) povzpel na nekaj manj kot 50 milijard evrov (to bo predstavljalo 42 odstotkov proračuna), vendar si bo to vsoto delilo ne več 15, temveč 25 članic EU. Pravzaprav izjava ministra Buta, da bodo kmetje morali pozabiti na to, da je država dolžna poskrbeti za odkup vsega, kar proizvajajo, ter da se subvencije ne bodo več izplačevale zato, da bi nekdo proizvajal čim več hrane, ampak zato, da bi proizvajal zdravo in kakovostno hrano ter ob tem varoval okolje, kaže po eni strani na moč kmetijskega lobija. Kmetje so dobivali subvencije tudi za pridelke, ki jih je bilo na trgu preveč. Po drugi strani pa, glede na to, da vsi govorijo o zdravi hrani in s tem o okolju prijaznem kmetovanju, evropska in naša kmetijska politika vendarle priznavata, da je bilo kemizirano kmetijstvo napaka. Jeseni so na vrsti nova pogajanja z EU, za katera se je  treba dobro pripraviti, prav ekološka pridelava pa majhno Slovenijo pomeni tržno nišo,  priložnost za ohranjanje krajine in poseljenosti podeželja.