Prevzemi in pripojitve

Večina podjetnikov si bo ob branju tega naslova mislila: »Ah, to je nekaj za velike!« Ob mnogih zgodbah, ki jih iz medijev poznamo pod rubriko »tajkunski prevzemi« bi marsikdo lahko mislil, da so prevzemi nekaj, kar je vsaj moralno sporno. V Sloveniji imamo še vedno težavo razumeti nekatere v kapitalizmu popolnoma običajne pojave, saj smo zaradi prekinjene kapitalistične tradicije šele ob osamosvojitvi začeli vzpostavljati sistem, v katerem se je v prvi fazi začelo preoblikovanje družbene lastnine v zasebno. Kot kaže, ta prva faza še ni popolnoma končana in mnoge zgodbe, ki jih poslušamo na temo lastniške konsolidacije, dajejo negativen prizvok prevzemom in pripojitvam, ki jih ob pomanjkljivem znanju in nerazumevanju procesov manjša podjetja pri nas le redko uporabljajo. Podatki iz ZDA na primer kažejo, da so prevzemi in pripojitve med malimi podjetji zelo pogosti in do njih prihaja po podobnih zakonitostih kakor pri velikih igralcih, kjer so zgodbe seveda medijsko bolj razvpite.

 

 

Najprej je treba razčistiti problem dojemanja podjetja. Na podjetje smo Slovenci čustveno zelo navezani, sploh če smo ga sami ustanovili. Podjetje dojemamo kot priložnost za svojo zaposlitev, pogosto tudi kot možnost, ki jo želimo pripraviti svojim otrokom. Podjetje le redko razumemo kot finančni produkt, ki ga je mogoče tudi prodati in ima svojo ceno na trgu. Podobno kakor ni naprodaj hiša, ki smo jo zgradili z lastnimi rokami, ni naprodaj podjetje, ki smo ga sami ustanovili. Da bi se nekoliko otresli takega razmišljanja, si je poučno ogledati film Nespodobno povabilo (ang. Indecent Proposal), katerega ključno sporočilo je, da ima prav vsaka stvar svojo ceno. Če se kot podjetniki želimo spogledovati s prevzemi in pripojitvami drugih podjetij, moramo najprej razčistiti, da podjetje ni neprecenljiva ikona, ampak tržno blago, katerega ceno določata povpraševanje in ponudba.