Prenizke cene na razpisih

 

Problem, ki ga opisuje bralec, je resen in še kako prisoten. Vse javne ustanove morajo vsa pomembnejša dela oddajati prek javnih razpisov. Običajno pa za pravilno izbiro niso dovolj strokovno izobraženi. Zaradi tega se najpogosteje pri razpisih vse konča pri ponujeni ceni. In to je še kako narobe. Že v pripravi razpisa bi morali vključiti svojega zastopnika, to je nadzornega strokovnjaka. Ta mora poznati, koliko so tisti dejanski stroški posega, pod katerega izbrani ponudnik ne bi smel iti. Vendar je to v razpisu nemogoče zapisati. Je pa to osnova za razgovor, da predvideni izvajalec pove, kje bo dobil zadosti kakovostne materiale za ponujene cene. Z lahkoto bi v razpise naročniki zapisali, da bo, recimo, cena pomenila 50 odstotkov, preostalo pa reference ponudnika in njegove zadnje tri bilance. Če dela z dobičkom, če ima ustrezno boniteto, potem bi imel tak ponudnik prednost. Iz referenc se vidi, ali je na trgu že dlje časa ali ne. Reference mu omogočajo tudi, da kontaktno osebo navedene reference tudi pokliče.

 

Lepotna napaka je, da je podani nasvet bolj pomemben za tiste, ki dela razpisujejo, kakor za ponudnike. Vendar je včasih možno predvideti, kaj se bo izvajalo, in obiskati direktorja ali ravnatelja ter ga podučiti, da je v njegovo dobro, da dobi morda malo dražjega izvajalca, vendar mu ne bo treba iskati nadomestnega ali se ukvarjati z reklamacijami. Dobro pa bi bilo, če bi akcijo osveščanja, da najcenejše ni vedno tudi najboljše, začela obrtna zbornica ali združenja.