Pred franšizno poroko

Sporazum med dajalcem in jemalcem franšize je dokument, ki ureja celotno razmerje med obema partnerjema. Lahko gre za osnovni dokument z več dodatki, aneksi, ali pa tudi za več pogodb. Sporazum mora natančno izražati obljube obeh strani in mora biti pravičen, hkrati pa mora omogočati ustrezne nadzorne mehanizme za varovanje celovitosti sistema. Zato mora natančno opredeliti različne lastninske pravice dajalca, omogočati izvedbene podrobnosti in nadzor in tudi zagotavljati jemalcu varnost tako pri delovanju kot pri razvoju in prodaji kakega dela opreme.

Franšizni sporazum običajno vključuje naslednja poglavja:
- opredelitev in zaščito lastniških interesov dajalca
franšize,
- uporabo znamke in drugih označb, dovoljeno ime poleg znamke delodajalca
- lokacija in teritorij franšize,
- čas trajanja pogodbe,
- know-how, njegov izvor ter operacijski priročnik
- opredelitev uslug, ki jih zagotavlja dajalec na začetku in
kasneje,
- začetne in trajne obveznosti jemalca (nakupi surovin,
tehnologije, oprema, plačevanje pristopnine in deleža od
prodaje, obvezne procedure itn.),
- pravice jemalca franšize,
- operativni nadzor, ki ga izvaja dajalec nad jemalcem,
- prodaja enote in pravice dajalca,
- prenehanje franšize z ene ali druge strani,
- arbitraža,
- prenehanje franšizne pogodbe in posledice tega.

Franšizni sporazum (ali pogodba), o katerem so napravili pravni strokovnjaki že prenekatero doktorsko dizertacijo, ne more biti nadomestilo za medsebojno zaupanje in skupno željo po uspehu. Pomemben je predvsem na začetku, pri postavljanju franšiznega sistema (ki pa je opisan predvsem v priročniku posameznega sistema) in pri sklepanju poslovnega odnosa, podobno kot pri poroki, gre za ozaveščanje medsebojne odvisnosti in obveznosti. Kasneje, v utečenih franšiznih sistemih, naj bi se nanj sklicevali le v primerih, če kakšna stvar ne bi šla tako, kot bi si partnerja želela. Prav pri franšizingu je zaradi velike in dolgoročne medsebojne odvisnosti (kot tudi v drugih podobnih poslovnih odnosih) usklajen interes obeh partnerjev odločilnega pomena.

V skladu z okoljem...

Čeprav je mogoče govoriti o splošnih pravilih sestavljanja franšiznih pogodb, je vsak franšizni sporazum specifičen, glede na posebnosti posameznega franšiznega sistema, zato mora biti tudi tako "ukrojen", nikakor pa ne sme biti sestavljen rutinsko na podlagi trenutno priročnega modela, tako kot so bili različni samoupravni sporazumi v času inflacije. Vsak pravni strokovnjak, ki sprejme tak posel, bi moral kar nekaj vedeti o menedžmentu in še posebej o menedžmentu franšiznih sistemov.

V okolju, kjer poslovna praksa temelji na ustaljeni (razmeroma visoki) etiki poslovanja, je to gotovo drugače kot pa v okolju, kjer je pravo zgolj zunanja preobleka prikrite in nedosledne poslovne prakse ter monopolnega vladanja in kjer je izvrševanje sicer obstoječih pravnih norm izjema. Pa naj gre zgolj za prometne predpise, kjer se navaden državljan uči spoštovati vsakdanja pravila, ali pa za zaščito intelektualne lastnine, ki pomeni resnično eksotiko sredi sveta, ki je komajda zakoračil v poindustrijsko družbo in kjer lastnina nastaja z različnimi načini izigravanja prava. Od tod tudi izvira zadržanost zahodnih strokovnjakov, ko govorimo o možnosti razcveta franšizinga v srednji in vzhodni Evropi.

Znano je, da so franšizne pogodbe lahko različno natančne in tako tudi različno dolge, kar je odvisno predvsem od določene pravne tradicije na eni strani in od sestavljenosti franšiznega sistema na drugi strani. Pričakovali bi, da so franšizne pogodbe domačih franšiznih sistemov na Japonskem za enako zapleten franšizni sistem bistveno krajše kot ameriške. V ZDA bi si težko zamislili uspešen začetek in tudi kasnejše delovanje franšiznih sistemov brez posredovanja bolj ali manj uglednih (uglednost je odvisna od debeline denarnice stranke) pravnih strokovnjakov. Omenjeni včasih lahko dajejo tudi "integralne" nasvete glede strukturiranja sistema, marketinške in finančne nasvete itn., sicer pa je za druga področja potrebna tudi specifična ekspertiza. Najemanje svetovalca za franšizing je tedaj posebno poglavje. V našem delu sveta je malo izkušenih in usposobljenih, tisti, ki so, pa imajo veliko možnosti, da svoje usposabljanje zaračunajo strankam in da posegajo tudi na področja, za katera prvič slišijo od naročnikov.

Kaj mora vedeti franšizij o franšizorju

Na kaj naj bo pozoren potencialni jemalec franšize pred podpisom franšizne pogodbe, da se ne bi zapletel (to velja še posebej za razmere, kjer franšizing slabo poznajo tudi dajalci) v poslovni odnos, ki si ga ne želi, in morda celo v mučne in dolgotrajne postopke pred neučinkovitimi sodišči?

Kanditati za nakup franšize potrebujejo vrsto informacij, preden se odločijo za podpis franšiznega sporazuma. Za ta namen franšizna združenja ali pa področna zakonodaja zahtevajo objavo določenih informacij v posebni brošuri, druge informacije pa morajo biti dostopne jemalcem franšiz. Neizkušeni podjetniki, ki pristopajo k franšiznim sporazumom, in si pogosto ne znajo zagotoviti pravne pomoči, potrebujejo nekaj znanja o franšizingu in o tem, kaj morajo nujno vedeti, preden se odločijo, da kandidirajo ali podpišejo sporazum o franšizingu. Nekaj takih podatkov in določil vsebuje sam sporazum.

Naj navedemo nekaj vprašanj, ki jih običajno najdemo v priročnikih o franšizingu:

- Kaj je vsebina in posebna vrednost, izjemnost franšiznega poslovanja pri nekem sistemu. Opis izdelka, storitve.
- Trg in obstojnost trga, konkurenca.
- Načrti poslovanja, širjenja, rasti, preoblikovanja.
- Usposobljenost ljudi v centrali.
- Višina in način plačevanja pristopnine, deležev od prometa, lizing aranžmaji, kreditiranje, itn. Delež gotovinskih in izposojljivih sredstev, ki jih potrebuje jemalec. Kaj vse se plača s pristopnino in različnimi drugimi obremenitvami in kaj ne. Potrebne naložbe v prostore, opremo, zaloge, delovanje.
- Izbira in ureditev lokacije. Teritorialne pravice in omejitve, ekskluzivnosti.
- Obveznost kupovanja blaga, storitev, ki so potrebni za delovanje franšize od franšizorja. Kaj naj jemalec stori, če mu dajalec ne dobavi blaga.
- Koliko časa že prodaja franšizo. V kakšnih odnosih je dajalec z vsakim jemalcem posebej, ali obstajajo pravni problemi, kakšni in kje.
- Kako je z lastništvom prostorov, kjer bo jemalec posloval.
- Kakšne vrste dejavnosti opravlja dajalec, kolikšen del njegove poslovne dejavnosti je franšizing.
- Koliko ima lastnih in koliko franšiznih enot. Naslovi drugih jemalcev franšiz. Kakšni so uspehi, neuspehi posameznih enot.
- Ali obstaja brošura o franšiznem sistemu in kaj vsebuje.
- Poslovna in pravna zgodovina franšizorja, vrednost njegovega imena, znamke. Kazenski in civilni postopki, v katere je bil ali je vpleten sistem ali njegovi izvršni menedžerji in drugi.
- Finančni profil in poslovanje franšizorja, dobičkonosnost, podkapitaliziranost, zadolženost, izgube, hitrost rasti, finančne projekcije.
- Načini, oblike in vrste nadzora, ki jih izvaja dajalec.
- Način in plačevanje usposabljanja jemalca in njegovih zaposlenih na različnih področjih.
- Kdo in koliko plačuje za izdelavo marketinških raziskav, propagiranje ipd.
- Pomoč v izjemnih primerih jemalca - bolezen, smrt ipd.

Še druga stran

Odgovori na vsa ta vprašanja so lahko sprejemljivi za franšizija, a tu je še franšizor, on reče odločilni da ali ne. Franšizor pogosto izbere franšizija izmed 100 ali celo izmed 1000 kandidatov. Od pravilnega izbora franšizija je odvisen uspeh celotnega sistema. Tu pa nastopajo razlike, ki smo jih že omenjali v prejšnjih številkah. Dogodi se, da manj ugleden franšizor sklene pogodbo z nekom, ki ga je uglednješi in uspešnješi franšizor zavrnil. Seveda pa različni sistemi tudi iščejo različne ljudi. Nekateri pač ne iščejo pri franšizijih najprej kapitala, ampak predvsem določene osebnostne lastnosti ali lokacijo.