Preboj je dosegljiv, a oddaljen

Pogosto slišimo, da so tehnološka in še posebej visokotehnološka podjetja tisti najbolj prodoren del gospodarstva. To so podjetja, ki naj bi ustvarjala najvišjo dodano vrednost, ponujala najbolj obetavne zaposlitve in najbolj prispevala k blaginji ljudi.

 

Koliko takih podjetij pa sploh imamo in ali predstave o njih držijo? Aleš Pustovrh in Matevž Rašković z Ekonomske fakultete v Ljubljani izvajata obširno raziskavo med visokotehnološkimi podjetji. Raziskava bo trajala tri leta, tako da so za zdaj znani le rezultati prvega leta.

 

Aleš Pustovrh poudarja, da sta s sodelavcem identificirala 2300 visokotehnoloških podjetij z več kakor petimi zaposlenimi. »Dejstvo je torej, da obstajajo tudi podjetja, ki se ukvarjajo s tehnološkim razvojem, ki imajo inovacije in jih tudi zaščitijo, ki sodelujejo s svetovno priznanimi podjetji in so v svetovnem merilu tehnološko napredna. Problem pa je, da so premalo pomembna v deležu celotnega gospodarstva,« pravi o prvih ugotovitvah Pustovrh. Kljub temu podatki kažejo, da Slovenija na področju visoke tehnologije zaostaja za zahodnoevropskimi državami in tudi za nekaterimi vzhodnoevropskimi.

 

 

Razvojno usmerjena podjetja včasih trdijo, da država nima politike spodbujanja takih podjetij, s čimer se avtorja raziskave ne strinjata. »V Sloveniji obstaja tehnološka oziroma inovacijska politika in tudi sredstva za ta namen se kljub krizi povečujejo. Ocenjujem, da nam na področju inovacijske politike manjka zelo malo, zelo blizu smo temu, da bi bilo okolje podobno finskemu izpred desetih let,« trdi Aleš Pustovrh.

 

Obstajajo pa zagotovo nekatere razlike glede na politike drugih držav. Naša podjetja tako najslabše ocenjujejo davčno zakonodajo in učinkovitost trga dela, na drugi strani pa je visoko oceno dobila razpoložljivost tehnologij in materialov.