Pravo merilo je dodana vrednost

Vsi uspehu slovenskih podjetij se razblinijo ob podatku o dodani vrednosti. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega je skoraj trikrat manjša od tiste v Avstriji, da ne govorimo o zaostajanju za skandinavskimi državami. V javnosti pogosto slišimo mnenje, da lahko dodano vrednost hitro povečamo z večjim deležem storitev na račun predelovalne industrije. Akademik Janez Peklenik je pred časom v Sobotni prilogi takšno mnenje zavrnil in postregel z naslednjim podatkom: pretežni del bogastva, od 60 do 75 odstotkov bruto nacionalnega prihodka industrijskih držav, se ustvarja v proizvodnih dejavnostih. Proizvodne dejavnosti so zato po mnenju Peklenika ključni generatorji povečevanja dodane vrednosti.  

Na problem nizke dodane vrednosti, ki je posledica tehnološke zaostalosti proizvodnih podjetij, že dolgo opozarja tudi dr. Marko Kos. Svoje dolgoletne ugotovitve je strnil v knjigi Management dodane vrednosti, ki bo letos izšla tudi v Londonu.    

Dr. Kos, zakaj se toliko poudarja pomen dodane vrednosti? Kaj nam ta kazalec pove?

Nadalejvanje članka je vidno samo naročnikom.

Dodana vrednost je najbolj natančen kazalec uspešnosti poslovanja podjetja in nacionalnega gospodarstva. Vsaka sprememba v poslovanju se takoj odraža na dodani vrednosti. Ničesar se ne da skriti. Dodana vrednost je bistveno bolj natančen kazalec uspešnosti od bruto nacionalnega proizvoda, ker slednjega statistika kroji po svoje. Zaradi sprememb v izračunavanju je ta kar naenkrat poskočil, ker po novem po občutku upošteva tudi obseg sive ekonomije in nekatere druge storitve. Bruto nacionalni proizvod nato množijo še s faktorjem kupne moči, ki je precej raztegljiv pojem. Dodane vrednosti pa ne morete množiti. Je taka, kakršna je. Dodana vrednost je kot krvni tlak; če je prenizka, je to znak, da je organizem bolan. In vsa naša industrija je bolna.   

Kakšno dodano vrednost na zaposlenega dosegajo slovenska podjetja in kakšno podjetja v Evropski uniji? 

Dodana vrednost na zaposlenega v predelovalni industriji je leta 2002 znašala 21.000 evrov. Številka sicer narašča, ker narašča produktivnost, kljub temu pa narašča tudi razlika med našo in avstrijsko dodano vrednostjo. V Avstriji je leta 2000 znašala dodana vrednost na zaposlenega 56.500 evrov. V Nemčiji je bila še višja. Razlika je tako velika, da sem podatkom sprva kar težko verjel. Dolgo sem pritiskal na Zavod za statistiko, ki je včasih izračunaval dodano vrednost, da mora biti neka napaka v izračunavanju. Nobeno slovensko podjetje namreč ne dosega avstrijskega podjetja v isti dejavnosti, niti naša najboljša podjetja ne. To pomeni, da imajo podjetja še veliko pomanjkljivosti, ki jih niso odpravila.   

Te pa so ... 

Naši podjetniki se v dodano vrednost premalo poglabljajo. Na dodano vrednost lahko vplivate z zmanjševanjem napak v proizvodnji, z zmanjševanjem izmeta, z boljšo organizacijo ekspedita, cenejšo nabavo in tako naprej. Nabava je najhujša. Dodana vrednost v povprečju znaša četrtino prihodka, vse drugo predstavljajo nabavljeni material, storitve in energija. To pomeni, da je nabava bolj pomembna od našega dela. In tu podjetja premalo naredijo. Podjetja so majhna in razdrobljena. Ne poznajo skupnega zadružnega nastopa kot na primer podjetja v severni Italiji. 1500 furlanskih mizarjev ne bi danes na svetu predstavljalo ničesar, če se ne bi povezali v konzorcij oziroma grozd in postali svetovna avtoriteta za pohištvo. Oni imajo skupne predstavitve po svetu, skupno špedicijo, nabavo, imajo skupne natečaje, na katere vabijo najboljše oblikovalce in tako naprej. Združeni pridobivajo ugled na trgu. V Italiji imajo vrsto konzorcijev, ki delajo velike, kompleksne objekte na ključ. Vsak član konzorcija je specialist samo za eno storitev.    

Pomeni, da je največja slabost naših podjetnikov razdrobljenost? 

Poslušajte, kaj pravi Zoran Jankovič. Mercator je zato tako velik, da se lahko pogovarja o tisočih tonah izdelkov, ne pa tako kakor en majhen trgovec - o kilogramih. Mercator lahko diktira cene svojim dobaviteljem. Le če se bodo podjetja povezala, pa ne govorim o kapitalskih povezavah, bo moč graditi naše podjetništvo. Tako pa da dela vsak zase, izolirano.

Današnji Italiji pravijo tretja Italija, in jaz sem predlagal, da bi ustanovili tretjo Slovenijo. Italijani so dvignili gospodarstvo v vrh. Ne z visoko tehnologijo, ne s kakšnimi silovito visoko-tehnološkimi proizvodnjami, ampak z nizko in srednjo tehnologijo, ki so jo seveda avtomatizirali in digitalizirali. To potrebuje Slovenija. To je kot nalašč za nas, ker v našem podjetniškem okolju prevladujejo majhna podjetja z ne posebej visoko tehnologijo. Ampak naša podjetja se med sabo ne povezujejo. Zato je akcija ministrice dr. Tee Petrin za podporo grozdom zelo pomembna, bolj pomembna kot karkoli drugega. Tudi v Italiji so konzorcije v začetku financirale deželne vlade.   

Za mala podjetja pravimo, da so bolj prilagodljiva, okretnejša in učinkovitejša od velikih. Kakšno uspešnost pa pokaže podatek o dodani vrednosti? 

Mala podjetja imajo nižjo dodano vrednost od velikih. Ampak to je običajno. Tudi v Avstriji imajo mala podjetja pol nižjo dodano vrednost kot velika. Veliko podjetje se lahko bolj racionalno organizira. Malo podjetje pa si dela stroške tam, kjer to ni potrebno.  

V enem od svojih člankov ste pozdravili selitev enostavne proizvodnje na Vzhod, zaradi česar bi se povečevali dodana vrednost in dobičkonosnost. 

Že, toda samo če bi prej naši podjetniki izčrpali vse možnosti doma. Če bi jih, bi zlahka dosegli v Sloveniji racionalno in dobičkonosno proizvodnjo. Tako pa je dobičkonosnost naše predelovalne industrije samo 2,5-odstotna. Bistvo podjetništva pa je, da ustvarja večjo donosnost od najboljših bančnih depozitov. Samo takrat ljudje denar vlagajo v gospodarstvo. Novartis ima 21-odstotno stopnjo dobička. To je dobiček! 

 

Katere so ključne naloge, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti, če želimo dvigniti uspešnost in konkurenčnost podjetij? 

Podjetja se morajo povezovati, kot sem že omenil. Razvijati morajo lastne izdelke in jih patentirati. Mi samo govorimo o inovacijah, v resnici pa je to samo demagogija. Gerhard Schröder je razglasil inovacije za novo pot Nemčije. Tudi naš predsednik vlade bi moral storiti enako. Na vseh področjih bi morali inovirati, vlada pa bi morala podjetjem pri tem pomagati.

 

Vse evropske države ustvarjajo okolje prijazno podjetnikom. Pri nas se to do prihoda dr. Petrinove ni delalo. Pri nas število podjetnikov pada; predlanskem je število podjetij padlo za 7,3 odstotka. Tudi število samostojnih podjetnikov upada. Zadnji podatki obrtne zbornice kažejo, da se je število zaposlenih v obrtnih podjetjih samo v januarju zmanjšalo za 227. To je v času ko je ogroženih 40 tisoč delovnih mest, katastrofa.  

 

Država je napovedala, da bo registracija podjetja možna v treh dneh – in to se ni uresničilo. Socialistični sindrom zavisti podjetnikom je latenten v birokraciji. Moja teza je, da bi morali ustanoviti čim več podjetij. Samo tako lahko pričakujemo, da se bo med njimi razvilo nekaj zares kakovostnih, kot sta na primer Akrapovič in Ledinek. To so delali povsod po svetu. Da pa mlad podjetnik ne bi sam obvisel kot lestenec na stropu, so povsod odpirali inkubatorje in tehnološke parke. Avstrijska Štajerska se je dvignila tako visoko, da hoče priključiti še polovico slovenskih podjetij. Pred 15 leti sem bil v Leobnu, ki je bil takrat center za orodna jekla. Imeli so samo univerzo za montanistiko. Danes je montanistike le še 10 odstotkov, vse ostalo so najmodernejše fakultete in 1600 podjetij, med katerimi so nekatera v svetovni špici.