Pravica do sojenja v razumnem roku

Stranke v postopku pred upravnim sodiščem seznanjamo z Odločbo o ugotovitvi, da je Zakon o upravnem sporu v neskladju z Ustavo. 

Pobudnica ustavne pritožbe je izpodbijala prvi in drugi odstavek 62. člena ter 34. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS), ker ji je Upravno sodišče odklonilo pravno varstvo njene ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, ker je bil postopek, v katerem je prišlo do kršitve, že končan. 

Ustava RS v prvem odstavku 23. člena določa, da pomeni pravica do sodnega varstva pravico vsakogar, da se o njegovih pravicah, dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in da o tem odloča z zakonom ustanovljeno sodišče. 

Ustavno sodišče je leta 1998 (sklep št. Up-369/97, z dne 21.1.1998) odločilo, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojanje o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pristojno Upravno sodišče. 

V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zavzelo tudi stališče za primere, ko je postopek že končan:
"a) v takšnih primerih varstva pravice do sojenja v razumnem roku ni mogoče zahtevati niti v upravnem sporu niti z ustavno pritožbo, saj je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice v upravnem sporu in ustavne pritožbe v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča;
b) ko je postopek že končan, kršenja te pravice ni več, zato ga tudi ni mogoče več preprečevati;

c) škodo, ki je posamezniku nastala v tem primeru, lahko prizadeti v postopku zahteva s tožbo proti državi pred pravdnim sodiščem na podlagi 26. člena Ustave in po splošnih pravilih odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik". 

V navedenem stališču Ustavnega sodišča ni upoštevana praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki je nastala v času od leta 1998 do sedaj in po kateri je učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku zagotovljena le, če obsega tudi primerno zadoščenje. 

Primerno zadoščenje mora, po mnenju ESČP, dobiti tudi tisti, ki mu je bila pravica kršena v že končanem postopku. 

Uveljavljena praksa ESČP torej zahteva, da imajo države pogodbenice učinkovito pravno sredstvo zoper kršenje pravice do sojenja v razumnem roku tudi v primerih, ko kršitev že preneha. 

Peti odstavek 15. člena Ustave RS določa, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki so urejene v veljavnih pravnih aktih (mednje spada tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah), ni dopustno omejevati z izgovorom, da je Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. 

 

Po mnenju Ustavnega sodišča je potrebno četrti odstavek 15. člena Ustave, po katerem sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic ter pravica do odprave posledic njihovih kršitev, razlagati tako, da iz njega izhaja zahteva, po kateri mora biti, v okviru sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zagotovljena tudi možnost uveljaviti pravično zadoščenje v primerih, ko je kršitev že prenehala. 

ESČP navaja kriterije, po katerih se presoja, ali je bil razumen rok sojenja prekoračen glede na okoliščine vsakega konkretnega primera:
- zapletenost zadeve,
- ravnanje državnih oblasti,
- ravnanje pritožnika in

- pomen zadeve za pritožnika. 

Trenutno lahko na območju Republike Slovenije sodišče v primerih, ko je kršena pravica do sojenja v razumnem roku in je postopek že končan, dosodi odškodnino za premoženjsko in/ali nepremoženjsko škodo le, če so izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih obligacijskega prava. 

Slovenski pravni red trenutno nima specialnih določb, ki bi omogočale prizadeti osebi uveljaviti pravico do pravičnega zadoščenja v smislu ESČP, vendar je po našem mnenju že na podlagi splošnih določb tako pravico mogoče uveljavljati.  

Pravično zadoščenje v smislu ESČP ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu, po kriterijih civilnopravne odškodninske odgovornosti za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, kar velja tudi za odškodnino po 26. členu Ustave, temveč gre za zadoščenje, katerega prvenstveni namen je nadomestilo zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi takšen sistem postopkov, ki bodo omogočali, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času. 

Ustavno sodišče ugotavlja, da Zakon o upravnem sporu ne vsebuje posebnih pravil, ki bi omogočala uveljavitev pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Zaradi tega je v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. 

Odločba sodišča je ugotovitvene narave, saj glede na to, da problematika ni urejena, razveljavitev določbe ni mogoča. 

Zakonodajalcu je naložena naloga, da odpravi ugotovljeno neskladje ZUS v roku enega leta od objave odločbe v Uradne listu. 

Informacije, ki jih vsebuje prispevek, so le delna predstavitev obravnavane odločbe. Natančnejši podatki in postopki so določeni v citiranih predpisih. 

VELJAVNOST:
Od 18.10.2005. 

PRAVNI VIR:
Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o upravnem sporu v neskladju z Ustavo (UL RS 92/2005)
Ustava Republike Slovenije (UL RS 33/91, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004)