Poškodba delavca na poti na delo ali z dela ter na službeni poti

Ali se šteje, da gre za nesrečo pri delu, kadar se delavec poškoduje na poti na delo ali z dela ali na službeni poti?
Ali delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je nastala pri poškodbi na poti na delo ali iz dela ali na službeni poti? 

Definicijo poškodbe pri delu v smislu zagotavljanja pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja opredeljuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 63.členu. Med drugim citirani člen določa, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki jo utrpi zavarovanec (delavec) na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo. Pomembno je torej, da gre za redno pot na delo ali iz dela, to pa je najkrajša pot, ki jo delavec opravi vsak dan na relaciji dom – služba. Ta pot ne sme biti prekinjena ali spremenjena npr. zaradi kakšnega osebnega opravka delavca. Službena pot pa je pot, na katero je delavca napotil delodajalec (npr. s potnim nalogom), da bi opravil določeno delo. Opravljena mora biti racionalno in brez nepotrebnih stranpoti.  

V sodni praksi sta pojma »pot na delo in z dela« ter »službena pot« natančno definirana: redna pot na delo ali z dela je lahko le najkrajša oziroma najbolj gospodarna pot, brez stranpoti, ki so namenjene osebnim ali drugim opravkom delavca, ki pot podaljšujejo (npr. po dolžini, glede ekonomičnosti in tudi časovno). Pojem službena pot pa je treba razlagati in razumeti enako; to je potovanje, ki ga delavec opravi, da bi izvršil določene delovne naloge na delu ali v zvezi z delom ali ki je namenjeno določenim opravilom, ki so povezana z njegovim delom (npr. strokovno izobraževanje, ogled terena, sestanek itd.). Službena pot mora potekati brez nepotrebnih prekinitev, spremembe najkrajše in najbolj gospodarne smeri in brez nepotrebnih dražjih oblik ali delov potovanja (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 107/98).

Delavcu, ki se ponesreči na poti na delo ali z dela ali na službeni poti mora delodajalec tako zagotoviti vse pravice s področja zdravstvenega ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki mu gredo iz naslova poškodbe pri delu. Prav tako mora delodajalec izpolniti obrazec ER-8 – »Prijava poškodbe pri delu«, v kateri je med drugim treba izpolniti tudi rubriko »ali je bil delavec poškodovan med delom«. Prijava se pošlje območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Poškodbo delavca, ki je nezmožen za delo najmanj tri zaporedne delovne dni, mora delodajalec takoj prijaviti tudi inšpekciji dela, skladno z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu.  

Kako pa je z odgovornostjo delodajalca za nastanek poškodbe delavca? 

V praksi se pogosto dogaja, da delavec s tem, ko mu delodajalec »prizna« poškodbo na poti na delo ali iz dela ali na službeni poti kot poškodbo pri delu ter izpolni obrazec »Prijava poškodbe pri delu«, meni, da delodajalec samodejno tudi odgovarja za nastalo mu škodo pri poškodbi. Argumentacija delavcev je, da s tem, ko delodajalec okvalificira delavčevo poškodbo kot poškodbo pri delu, hkrati tudi odškodninsko odgovarja za škodo, ki je delavcu s tem nastala. Takšna razlaga pa je zelo poenostavljena in pogosto tudi napačna. Ko delodajalec delavčevo poškodbo opredeli kot poškodbo pri delu in izpolni obrazec »Prijava poškodbe pri delu«, mu s tem omogoči uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, vendar pa prijava sama po sebi še ne dokazuje delodajalčeve odškodninske odgovornosti.  

Glede odškodninske odgovornosti delodajalca za poškodbo delavca pa je treba upoštevati določilo 184.člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je treba delodajalčevo odgovornost presojati v vsakem konkretnem primeru posebej in da mora biti med drugim izpolnjen pogoj krivdne ali objektivne odgovornosti delodajalca za nastanek škodnega dogodka (pogoji odškodninske odgovornosti delodajalca so bili natančneje predstavljeni v članku »Odškodninska odgovornost delodajalcev« v eni od prejšnjih številk revije Podjetnik). Krivdo delodajalca pa bo mogoče dokazati zlasti v primerih, ko se delavec poškoduje na tistem delu poti z dela ali na delo, katerega območje še sodi pod upravljanje in vzdrževanje delodajalca. Težko bi npr. delodajalcu očitali kakršnokoli krivdo za poškodbo delavca, ki se poškoduje ob padcu pred svojo stanovanjsko hišo na poti iz službe domov, ali pa se poškoduje v poslovnih prostorih druge firme, kjer se je udeležil službenega sestanka. Tako kakor v drugih primerih poškodb pri delu je treba tudi pri poškodbah delavcev na poti na delo ali z dela ter na službeni poti treba delodajalcu dokazati, da je ravnal krivdno, ali pa da je delavca napotil na službeno pot na opravljanje del s povečano nevarnostjo (objektivna odgovornost). 

Primeri iz prakse:    

Poškodba na poti v službo  
Delavec je padel in si poškodoval zapestje, ko mu je spodrsnilo pri vstopanju v avtomobil na poti od doma v službo. Delavec je v postopku uveljavljal objektivno odgovornost delodajalca, ki jo je utemeljeval z dejstvom, da je delodajalec odgovoren za njegovo poškodbo, ker se je poškodoval na poti v službo. Sodišče je v postopku ugotovilo, da v konkretnem primeru vzrok za nezgodo delavca ni nevarna stvar, katere imetnik bi bil delodajalec, prav tako ne nevarna dejavnost, s katero bi se ukvarjal. Prav tako delodajalcu ni bilo mogoče očitati nikakršnega krivdnega ravnanja, ki bi povzročilo poškodbo delavca. Zgolj dejstvo, da je delavca doletela nesreča na poti na delo, pa še ni razlog za odškodninsko odgovornost delodajalca. Sodišče je zato presodilo, da delodajalec ni niti krivdno, niti objektivno odgovoren (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 320/2000);  

Poškodba na službeni ekskurziji 
Delavka se je poškodovala, ko jo je na strokovni ekskurziji, na katero je bila napotena s strani vodstva svojega podjetja, povozil osebni avto in ji povzročil hude telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da delodajalec objektivno odgovarja za nastanek škode in delavki prisodilo odškodnino za plačilo zdravstvenih storitev ter prikrajšanje pri plači, ker je štelo, da je do nezgode prišlo med službeno potjo, pri čemer je bila delavki škoda povzročena z nevarno stvarjo (avtomobilom).  

Višje sodišče je sodbo razveljavilo in spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek delavke zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da so se delavci vračali s službene poti – strokovne ekskurzije z avtobusom. Pred vrnitvijo na sedež podjetja se je avtobus ustavil pred določenim gostinskim lokalom. Ko je oškodovanka – delavka izstopila iz avtobusa, jo je povozil avto. Sodišče ugotavlja, da bi službena pot morala potekati brez nepotrebnih prekinitev in bi morala potekati po najkrajši in najbolj gospodarni poti, kar pa v konkretnem primeru ni. Avtobus z udeleženci seminarja se je na poti domov večkrat ustavil zaradi osebnih razlogov (nakupi, kosilo, obiski gostinskih lokalov), službena pot je bila tako iz osebnih razlogov prekinjena. Sodišče je tako štelo, da se je službena pot pred poškodbo delavke zaključila, zaradi česar njene poškodbe ni mogoče šteti za poškodbo pri delu. Odločitev drugostopnega sodišča je bila potrjena v reviziji (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 107/98); 

Poškodba na poti v službo  
Delavec je padel in se poškodoval na poti v službo in s tožbo zahteval od delodajalca povrnitev nastale mu škode. Odgovornost delodajalca je utemeljeval s kvalificiranim naključjem in navajal, da v kolikor tistega dne ne bi odšel na delo, se mu škodni dogodek ne bi pripetil. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je delodajalec delavčevo poškodbo sicer registriral kot poškodbo pri delu ter mu priznal 100 % plačo, vendar pa to še ne pomeni, da gre tudi v resnici za poškodbo pri delu. Sodišče meni, da ni mogoče vsakega naključnega dogodka šteti za nezgodo pri delu.  

Pot na delo je po eni strani življenjsko opravilo - gibanje kot še mnogo drugega in je del posameznikovega življenja. Po drugi strani pa pot na delo vsebuje tudi specifiko, da je delavec namenjen od doma v službo, namenjen je torej priti na delo in to delo tudi opraviti. V kolikor ta značilnost povečuje nevarnost, ki je sicer lastna slehernemu človeškemu gibanju ter iz te povečane nevarnosti tudi nastane škoda, potem je mogoče uporabiti določbe zakona o delovnih razmerjih, ki govorijo o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom. Vendar je sodišče v konkretnem primeru ugotovilo, da padec delavca ni bil posledica specifičnosti, ki jo predstavlja pot na delo, in ni v nikakršni zvezi z delom, temveč je bil posledica življenja kot takega. Zato je zahtevek delavca za povračilo škode v celoti zavrnilo (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 590/99).   

---

Uporabljeni viri: 

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – uradno prečiščeno besedilo ZPIZ-1-UPB2 (Uradni list RS, št. 20/2004, 54/2004 ,56/2004, 62/2004, 63/2004 - popr.)Zakon o varnosti in zdravju pri delu /ZVZD/ (Uradni list RS, št. 56/1999, 64/2001)

Zakon o delovnih razmerjih ZDR
(Uradni list RS št.: 42/2002)

Obligacijski zakonik
(Uradni list RS št. 83/2001Sodna praksa: judikati Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča