Povsem zaupam svoji intuiciji

Začetki delovanja Špas teatra segajo v leto 1997, ko se je Urška Alič Flajnik po sedmih letih dela kot organizatorka obiska v MGL-ju odločila za samostojno pot. Na začetku ni imela ne dvorane ne drugih pogojev za samostojno delovanje, ampak samo zaupanje igralcev in režiserja. V prvo predstavo je morala že pred premiero vložiti veliko sredstev, pri čemer ji je bila v veliko pomoč mama. Najprej je namreč mislila, da ji bo uspelo dobiti sponzorje, a ti so ji pred nosom zapirali vrata. »Res pa je, da sama nikoli nisem niti pomislila, da predstava ne bi bila razprodana. V glavi sem si ustvarila pozitiven scenarij, po katerem se je vse tudi odvilo,« pravi naša sogovornica, ki trdi, da se je vsega naučila skozi izkušnjo.  

 

Komedija je privlačna za širše občinstvo  

»Če hočeš preživeti v nekem prostoru, moraš delati ljudem privlačne predstave. In komedija je vedno bila in bo privlačna,« pojasnjuje sogovornica odločitev za usmeritev gledališča v komedijo.  

Gledališče se financira samo s prodajo vstopnic. Niti lastnih prostorov nimajo, saj so najemniki v Kulturnem domu Mengeš, najemnino pa plačujejo občini. Tudi ko gostujejo po Sloveniji, plačujejo komercialne cene najema dvoran. »Začeli smo z desetimi honorarnimi sodelavci, trenutno pa nas je v Špas teatru 70, od tega smo trije redno zaposleni, drugi so zaposleni honorarno. Pogodbe so podpisane in honorar je treba izplačati, ne glede na to, ali je dvorana polna ali prazna. Na srečo je polna, kar pa se lahko zelo hitro spremeni,« pravi Urška Alič Flajnik. Vseeno pa o tem, da bi se prijavila na razpis za državna sredstva, ne razmišlja. Pravi, da je sredstev za kulturo vsako leto manj in naj jih dobijo tisti, ki jih res potrebujejo. »Je pa res, da nihče ne vidi, da je strošek posamezne predstave do premiere od 33.000 do 62.000 evrov in da moraš tudi to financirati s prodajo vstopnic. Julija in avgusta je gledališče zaprto, junija in septembra je slabši obisk zaradi dopustov, tako da moramo v preostalih osmih mesecih pokriti tudi ta izpad,« poudarja. Čeprav se sliši smešno, so odvisni tudi od vremena: ljudi je manj tako ob sneženju ali dežju kot tudi ob lepem vremenu. In s tem je manj tudi denarja, zato se je vsak dan znova treba truditi za vsako predstavo in vsakega gledalca posebej.