Povrnitev škode delavcu, ki zboli za poklicno boleznijo

Delodajalci v dejavnostih, kjer je pri delovnem procesu ali zaradi neugodnih delovnih pogojev možno, da delavci zbolijo za poklicnimi boleznimi, morate poznati način ravnanja v primeru, da delavec zboli za poklicno boleznijo in pravice tega delavca.  

Primer: Nesporno je bilo ugotovljeno, da je delavec zbolel za eno od poklicnih bolezni, zaradi česar je pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja. Zoper delodajalca je vložil tožbo za povrnitev škode. Ali je njegov zahtevek utemeljen? 

Najprej moramo opredeliti pojem poklicne bolezni. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni pravi, da je to bolezen, ki je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa ali delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali delu, ki sodi v neposreden okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan in je navedena v seznamu poklicnih bolezni. 

V prilogi Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni so naštete bolezni in njihovi povzročitelji. Poklicne bolezni so razdeljene na:
- poklicne bolezni, povzročene z nevarnimi kemičnimi snovmi, fizikalnimi in biološkimi dejavniki;
- poklicne bolezni po prizadetih organskih sistemih in
- bolezni, ki jih povzročajo rakotvorne snovi. 

Ugotavljanje poklicnih bolezni se vodi po postopkih, predpisanih v Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Pri samem ugotavljanju prizadetosti posameznika sodelujejo osebni zdravnik, služba medicine dela, specialistična služba oz. zavod za usposabljanje invalidnih oseb in nenazadnje tudi delodajalec. Sama bolezen pa se dokazuje na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcionalnih testov ter drugih ustreznih postopkov in preiskav. 

Posamezniku je na tej podlagi, skladno s prizadetostjo njegovega zdravja, lahko priznana ena od pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Kljub temu pa to ni ovira, da ne bi mogel delodajalcu očitati odgovornosti za nastalo situacijo in na tej podlagi od njega zahtevati ustrezne odškodnine. 

Po splošnih pravilih odškodninskega prava, mora prizadeti delavec delodajalcu dokazati:
- odgovornost za nastalo stanje,
- vzročno zvezo med njegovo boleznijo in delom, ki ga je opravljal ter
- škodo, ki mu je nastala. 

 

Delavec lahko uveljavlja tako premoženjsko, kot tudi nepremoženjsko škodo.  

1. Nepremoženjska škoda 

Delavec lahko v okviru nepremoženjske škode uveljavlja pravično denarno odškodnino predvsem za nastale škodne posledice, ki se kažejo kot telesne in duševne bolečine ter strah. 

Za telesne bolečine se v praksi štejejo predvsem bolniški staleži, opravljene fizioterapije, pregledi in preiskave, ..., ki jih trpi oškodovanec. Pri individualizaciji odmere pravične odškodnine pa se hkrati upoštevajo še intenzivnost, trajanje bolečin ter potek zdravljenja. 

Duševne bolečine so posledica zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar pomeni zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja in pomeni poslabšanje kvalitete njegovega življenja. Resničnost trditev sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke. 

Strah se deli na:

- primarni – tisti, ki je nastal ob škodnem dogodku in
- sekundarni – tisti do katerega je prišlo kasneje, vendar je v zvezi s primarnim (na primer: strah za izid zdravljenja poškodb ali okvar zdravja). 

Za vse navedeno tožnik-delavec lahko zahteva pravično denarno odškodnino, ki bo morda pripomogla k odpravi porušenega psihičnega ravnovesja, ki je nastopilo zaradi fizičnih, duševnih bolečin ali strahu kot posledic poškodbe. 

2. Premoženjska škoda 

Poleg nepremoženjske škode lahko prizadeti delavec, ki mu je bila okrnjena delovna zmožnost, zahteva tudi povrnitev premoženjske škode zaradi zmanjšanja premoženja oz. izgubljenega dobička.  

PRAVNI VIR:

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (UL RS 26/2003)
Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (UL RS 85/2003)
Obligacijski zakonik (UL RS 83/2001, 32/2004)