Povračilo škode, ker vam dolžnik ni poravnal dolga

Poleg plačilne nediscipline se v slovenski podjetniški praksi pojavljajo številni drugi problemi, ki izvirajo iz nerešenih upniško-dolžniških razmerij. V praksi se ne govori kaj dosti o odškodninski odgovornosti dolžnikov, čeprav gre za področje, ki bi moralo zanimati številne podjetnike. Zaradi neporavnanih dolgov namreč upnikom pogosto nastaja tudi dodatna (premoženjska in nepremoženjska) škoda, in sicer v oblikah likvidnostnih težav (nezmožnost poravnave lastnih dolgov, denimo plač, davkov in prispevkov), nevarnosti stečaja, nezmožnosti nakupa nujno potrebnih dobrin, ki jih podjetje potrebuje za svoje poslovanje, ipd.

Upnik lahko zahteva povrnitev škode namesto izpolnitve obveznosti

Podjetniki imajo možnost, da od svojih dolžnikov v določenih z zakonom predpisanih okoliščinah zaradi neplačila obveznosti ali zaradi drugih neizpolnitev obveznosti poleg izvršilnih postopkov sprožijo tudi postopke za povrnitev škode (odškodninske tožbe), ki jim je zaradi takih kršitev nastala. 239. člen Obligacijskega zakonika namreč določa, da je upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik obveznosti ne izpolni ali zamudi z njeno izpolnitvijo, pa je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi tega. Zanimivo je, da lahko upnik zahteva povrnitev škode namesto izpolnitve obveznosti ali pa celo poleg izpolnitve obveznosti.

Za to, da upnik pridobi pravico do povračila škode, mora biti izpolnjenih pet pogojev:

1. dolžnik ne izpolni obveznosti tako, kot bi jo moral, ali pa zamudi pri njeni izpolnitvi,

2. ne sme obstajati nobeden izmed razlogov za dolžnikovo razbremenitev obveznosti (denimo višja sila),

3. upnik mora dejansko utrpeti škodo,

4. obstajati mora vzročna zveza med škodo in neizpolnjeno obveznostjo oziroma zamudo v izpolnitvi in

5. upnik mora dokazati obstoj škode, njeno vrsto, višino in vzročno zvezo.