Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela

Smo manjša delovna organizacija d.o.o. s šest redno zaposlenimi. Z delavcem imamo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Ob zaposlitvi tega delavca pred približno tremi leti smo izhajali iz naslova stalnega bivališča, ki je v neposredni okolici delovanja naše dejavnosti, kar pomeni, da ni bilo treba plačevati potnih stroškov za prihod na delo. Ta strošek tudi sicer ni vključen v interni kalkulaciji v ceno našega proizvoda, zato zaposlujemo le ljudi iz domačega okolja. Zdaj pa se je ta zaposleni preselil v dokaj oddaljen kraj in zahteva povrnitev potnih stroškov za prihod na delo, čeravno kot delodajalec nisem bil o preselitvi prav nič seznanjen, pa tudi stroški prevoza bi pomenili preveliko breme za normalno poslovanje. Sprašujem vas, ali je zaposleni opravičen do svojega zahtevka oziroma kako ravnati v tem primeru. 

Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela je zakonska obveznost delodajalca, pri čemer pa zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v zvezi s temi stroški nima natančnejših določil. Zato je treba odgovore na posamezna vprašanja, povezana s povračilom prevoznih stroškov, iskati v okviru veljavnih kolektivnih pogodb. 

V skladu s 130. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo nekaterih stroškov, ki so povezani z delom. Med povračila stroškov, povezanih z delom, sodijo povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del na službenem potovanju. Pri tem ZDR predvideva, da se v primeru, če višina povračila stroškov, povezanih z delom, ni določena s kolektivno pogodbo, določi z izvršilnim predpisom.  

 

Naslednje vprašanje, ki se pojavlja v zvezi s povračilom stroškov za prevoz na delo in z dela je, ali je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške prevoza z naslova, kjer dejansko stanuje oziroma od koder se vozi na delo, ali z naslova stalnega prebivališča. Menim, da bi to vprašanje kazalo rešiti v okviru pogodbe o zaposlitvi in v njej izrecno opredeliti naslov, na katerega delavec prejema delodajalčevo pošto ter s katerega redno prihaja na delo, še zlasti kadar kraj stalnega prebivališča in kraj običajnega prebivanja nista ista. Če delavec in delodajalec tega v pogodbi o zaposlitvi nista dorekla, pa menim, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške prevoza od kraja dejanskega bivanja do delovnega mesta.  

 

Ne glede na dejstvo, da je delodajalec pri zaposlovanju dal prednost kandidatom, ki so imeli bivališče v neposredni okolici kraja opravljanja dela, in prav tako ne glede na dejstvo, da v svojo kalkulacijo ni vključil povračila stroškov prevoza na delo in z dela, je to njegova napaka. V skladu s sodno prakso je ob tem treba opozoriti, da bi bilo nezakonito podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu, kot razlog pa navesti racionalizacijo delovnega procesa z zniževanjem prevoznih stroškov, ki jih je delodajalec dolžan povrniti delavcu. V veljavni zakonodaji pravica do povračila potnih stroškov ni omejena niti ni določena tista oddaljenost delavca od kraja dela, pri kateri delodajalcu zaradi previsokih stroškov prevoza teh ne bi bilo treba povrniti.