Potni stroški v luči Zakona o dohodnini

Za pravilno obdavčitev povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem (v nadaljevanju: potni stroški), kar je hkrati tudi pogoj za njihovo »davčno priznavanje«, je nujno dobro poznavanje zakona o dohodnini, predvsem pa obeh uredb, ki določata višino in način povračila.  

ZDoh-2 [1] določa, da se v davčno osnovo:
- dohodka iz delovnega razmerja [2] med drugim ne vštevajo potni stroški, kot so dnevnica, povračilo stroškov prevoza (vključno s povračilom stroškov za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene), kilometrina, povračilo stroškov za prenočišče;
- od dohodka iz dejavnosti zavezanca [3] ne vštevajo stroški v zvezi s službenimi potovanji. 

Vse to se določa pod pogoji in do višin, ki jih je določila Vlada Republike Slovenije z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uradni list RS, 140/2006) (v nadaljevanju Davčna uredba), ki se pri določitvi višine dnevnic za službena potovanja v tujino sklicuje na Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, 38/94 do 73/04 in zadnja sprememba, objavljena v Uradnem listu RS, 16/07, veljavna od 25.3.2007).