Posrednik med umetninami in kupci

Posedovanje umetnosti počasi tudi pri nas postaja statusni simbol. Prvi korak so avtomobili, sledijo hiše v uglednih četrtih, naslednji korak pa že skoraj mora biti likovna oprema, ki sodi v urejen dom. Nič lepšega, če vam steno krasi slika, ki vam je pri srcu, poleg tega pa njena vrednost narašča. In kaj Boštjan Pirc svetuje vsem tistim, ki razmišljate, da bi vlagali tudi v umetnine? »Ne kupujte le glede na vrednost, delo vam mora biti všeč, morate ga začutiti.«

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Stanje na trgu se počasi izboljšuje 

Po mnenju Boštjana Pirca je na slovenskem trgu umetnin precejšnja zmeda. Sprememba v družbenem sistemu je prinesla spremenjen odnos do umetnine. Prej je bilo nekaj struktur in podjetij, ki so podpirale naložbe v umetnost. »Velika podjetja so poslovne partnerje obdarjala z grafikami, bila so naročila za opremo poslovnih prostorov. Tega je danes razmeroma malo. V tujini nastajajo zbirke v podjetjih, spodbujene z davčnimi olajšavami, teh pa pri nas ni oziroma novi predlog zakona ukinja še tisto malo olajšav, ki trenutno obstajajo,« je razočaran Boštjan Pirc.  

Devetdeseta leta pa so prinesla tudi zaostren odnos do naložb v umetnost. Več je vlaganja v delnice in vrednostne papirje. Vsekakor pa se bodo z vstopom v Evropsko unijo razmere spremenile. »Zakonitosti na trgu umetnin, ki vladajo v tujini, se bodo počasi prenesle tudi na naša tla. Nekatere spremembe so vidne že zdaj. Izrazito kakovostnim in redkim delom cene rastejo, prevrednotenim povprečnim delom pa bodo pod vplivom tuje ponudbe padle,« napoveduje Boštjan Pirc.  

Ljubitelji umetnosti in vlagatelji 

Slovenski galeristi so torej doživljali že boljše čase. »Tranzicija je ogrozila srednji sloj, ki mu je močno padel standard in so tvorili velik del našega trga. Žal se razmeroma malo novih podjetnikov odloči za nakup umetnin, saj jim manjka ustrezne predizobrazbe in pravega odnosa do umetnin,« ugotavlja Boštjan Pirc in dodaja, da so še vedno najboljše stranke zbiralci, ki dela kupujejo bodisi po avtorjih bodisi po smereh, nekateri pa tudi po pričakovani rasti vrednosti umetnin.

 

Posameznikov, ki bi umetnine kupovali skoraj izključno v naložbene namene, je malo. Le redki so tisti, ki gledajo zgolj na donosnost, čeprav je »v dveh letih, odkar je recesija na zahodnem trgu mimo, povprečna letna donosnost pri slikah okoli 20-odstotna, pri grafikah 30- in pri kipih 15-odsotna, « pravi Boštjan Pirc in dodaja, da so podjetniki izvrsten potencialni trg, ki postopoma raste. »Material je treba približati ljudem, ki so potencialni kupci, in to nevsiljivo, da bodo spoznali vrednost umetnine. Le tako bodo iz njih nastali resni kupci. Ta postopek pa traja vsaj nekaj let.«  

Slovenci smo »sramežljivi« kupci 

Na našem trgu je prodaja v galerijah še vedno najpogostejši način prodaje umetnin. V tujini izredno priljubljene dražbe PRI NAS ne naletijo na zaželeni odziv. »Dražbe se še vedno niso prijele, saj ljudje niso pripravljeni javno kupovati. Ne primejo se kot normalen način prodaje. Škoda, saj je prednost dražbe v tem, da za umetnino dosežeš pošteno oziroma stvarno tržno ceno.« Na dražbah se torej razmeroma malo proda, so pa dober način za promocijo del in animacijo potencialnih kupcev »saj se veliko strank prav na podlagi prikazanega pozneje oglasi v galeriji in delo tudi kupi,« ugotavlja Boštjan Pirc. 

Posel za poznavalce 

Velika napaka, ki jo delajo novopečeni zbiralci umetnin, je kupovanje na črnem trgu. Tudi pri nas se pojavljajo ponaredki, ki pa niso le predmet črnega trga, temveč se lahko znajdejo tudi v galerijah. »Če v stvar dvomim, je ne bom postavil v galerijo. Najprej bom raziskal, ali je prava ali ne, in vam zanjo, če je seveda originalna, izstavil tudi certifikat.« 

»Na hitro postati galerist se ne da,« je prepričan Boštjan Pirc. Potrebujete instinkt, veselje do umetnosti, nekaj strasti, obvladati pa morate tudi poslovno plat zgodbe. »Včasih je treba tudi tvegati, če vidiš, da imaš v rokah dobro delo. Predvsem pa je pomembno dobro poznavanje kroga kupcev in seveda avtorjev. Za avtorje moraš sam pri sebi vedeti, kaj posamezno delo pomeni v njihovem opusu. Poznati moraš zgodbo in ozadje slike, saj se umetnine ne prodajajo na metre ali kose. Prodaja se njihova zgodba.«