Posel, poln ljubezni

Peter Polegek: »Časa mi vedno primanjkuje, imam pa železno voljo do dela.«

Z delavnostjo, železno voljo, ljubeznijo do narave in živali, ročnimi spretnostmi, podporo družinskih članov in nenehnimi investicijami je Peter Polegek uspešno sledil konkurenci in širil svojo dejavnost. Čeprav se je na poti do začrtanih ciljev nemalokrat spotaknil ob ovirah, pa je vsakič znova vstal in pogumno nadaljeval s svojim poslanstvom.

Njegova zgodba se je začela pred dvajsetimi leti, ko je bil sogovornik že poln ambicij. Kljub temu, da je po poklicu elektrotehnik, ga delo, za katerega je bil šolan, ni privlačilo. Raje se je posvečal živalim in naravi, zato je sklenil, da bo zajadral v druge vode. »Doma nismo imeli toliko zemlje, da bi lahko prijavil kmetijsko dejavnost, zato sem alternativo videl v vrtnarstvu. V najem sem vzel zemljišče kmetijske zadruge, sami smo skopali za infrastrukturo, naredili tople grede in drenaže  Eno leto smo se bolj učili kakor delali, poleg tega smo že na začetku naleteli na težavo. Iz zemlje, ki smo jo pripeljali iz njive, nismo dobili skoraj nič pridelka. Pozneje smo ugotovili, da je bilo zemljišče, na katerem je bila njiva, škropljeno s herbicidi, zato rastline niso rasle. Ko smo s pomočjo kolegov iz kmetijske stroke ugotovili vzrok, smo zemljo zamenjali, naredil sem manjši rastlinjak kot priključek k hiši, ga priključil na obstoječo centralno kurjavo in začel z vrtnarstvom.

Zanimanja je bilo veliko in takrat sem uvidel, da je v tej dejavnosti pravzaprav prazna niša. Ves pridelek smo prodali in posel je cvetel. Nato sem nabavil material za večje rastlinjake na 400 kvadratnih metrih površine. Imeli smo primitivno ogrevanje na trajno žarečo oljno peč, težko je bilo kupovati vrtnarski material, saj v Sloveniji v tistem času ni bilo dobaviteljev,« pojasni Polegek, ki je lonce in druge dodatke uvažal iz sosednje Avstrije. Tudi s sadikami, potaknjenci in sejanci so se mučili sami, ampak ker domači niso bili prave kakovosti, so se obrnili na proizvajalce sadik doma in v tujini. »Vzgoja sadik za vrtnarje se začne v laboratorijih. Za evropski trg so jih včasih vzgajali večinoma na Kanarskih otokih, predvsem zaradi ugodne klime in dokaj poceni delovne sile, zdaj pa je šlo tako daleč, da niti to ni več dovolj. Glavnina matičnih vrtnarij se seli v Kenijo, ki je še cenejša. Od tam dobimo v Evropo neukoreninjene sadike, ki se v določenih državah, med drugim tudi že pri nas, ukoreninijo.«