Posel ni samo matematika

Tamazi Nozadze: »Država je prestroga do podjetnikov, predvsem tistih manjših, družinskih. To so pomembni polnilci proračuna, država pa z njimi ravna po mačehovsko.«

Posel lahko delaš kjerkoli na svetu. Povsod pa se podjetnik najbolj spotika ob birokracijo. Z njo imaš povsod podobne zaplete - to je pač nekaj normalnega, sestavni del vsakega posla, v vsaki deželi. To je globalni problem. Nekje terjajo rešitve več, drugje manj časa. A rešitve problemov so, z dobro voljo najdeš tudi pot, je z izkušnjami podprt prepričan Tamazi Nozadze, Gruzijec, ki se je po razgibani poslovni karieri v domovini in nekaj ogledih po zahodni Evropi ustalil v Sloveniji. Tudi tu je »našel svojo (podjetniško) pot« skozi svojo gostilno, kjer kuhajo seveda izključno gruzijsko hrano.

Poleg želodcu gotovo všečnih gruzijskih jedi me je pri Gruzijcih odobrovoljila njihova gostoljubnost in praviloma vedno dobra volja, ki sem ju okusil in izkusil v nekajtedenskem potikanju po tej deželi, kjer množični turizem ljudem še ni vzel srčne prijaznosti. Marsikdo me je po vrnitvi previdno vprašal: pa je varno tam? Ne samo da je varno, odgovarjam, Gruzijci so miroljubni, dobrovoljni, pošteni oziroma niso nagnjeni k goljufiji, vedno so pripravljeni pomagati. Če, denimo, ne boš našel prenočišča, bodo zbudili celo ulico, vse sosede in te že nekam pospravili za čez noč. In ker si prišel pozno, ti ne bodo hoteli zaračunati več, celo popust ti bodo morda dali, ker je bila noč pač kratka. Njihova gostoljubnost je iskrena, ena večjih, ki sem jih doživljal na svojih potovanjih po svetu.

Taka je bila tudi dobrodošlica v ljubljanski gruzijski gostilni Zlato runo, kjer me je Tamazi seveda najprej pogostil, potem pa mi povedal, kako se je znašel v Sloveniji in kako je »delati posel« oziroma kako je biti podjetnik pri nas. In naj začnem kar s sklepnim delom najinega pogovora: pravzaprav se mnenje našega sogovornika kot tujca, ki ima podjetje v naši državi, niti ne razlikuje preveč od izkušenj domačih, slovenskih kolegov. Torej je na tem prepričanju o trnovi poti naših podjetnikov le nekaj resnice in niso samo plod morebitne domače »razvajenosti«. Precejšnja razlika je le v tem, da se moj sogovornik ne pritožuje kar vsevprek, kot je to v navadi večini slovenskim novodobnim podjetnikom, predvsem tistim, ki nestrpno iščejo hiter zaslužek ali pa tako govorijo, ker se je v tem času nenehno pritoževati pač moderno.

Gre za nespoštovanje podjetnika?

Tamazi pove dejstva, brez pretiravanja spregovori o zapletih, ki jih je doživel. Komplikacije so normalen spremljevalec vsakega podjetja, večkrat pa ponovi, da se da skozi vse te labirinte z dobro voljo tudi poiskati pravo pot. Morda je v tem tudi kos preživetvene migrantske filozofije, nekoga, ki ne čepi v domačem kotu in jamra. »Ni treba čakati, da ti drugi rešijo probleme. Sam si moraš pomagati, da se priboriš do želenega cilja.«