Pomembna je tudi druga minuta!

Že večkrat sem slišal vprašanje: »Zakaj se mi po eni minuti začne nekako zatikati? Zdi se mi, da negotovo tipam v neznanem, da od občinstva ne dobim pravega odziva. No, saj potem čez čas spet gre, ampak tisti trenutki so res zoprni.« Tudi sam sem že doživel nekaj podobnega, pa ne le pri enem samem nastopu. In tudi, ko sem bil del občinstva. Kaj storiti, da vaš nastop izzveni tako dobro, kot ste ga začeli? Da je tudi nadaljevanje odlično.

 

 

Poglejmo si najprej tistih prvih trideset sekund, prvo minuto … Po tem času naj bi bila pri občinstvu osnovna slika o nastopajočem dokončana. Krajši ko je nastop, manj časa je za popravke, hitreje morate ustvariti vtis in pridobiti občinstvo.

 

Osnovne smernice za začetni del, ne glede na vrsto ali dolžino nastopa, so več ali manj enake: odločnost, sproščenost, prijaznost, navdušenje, žar, spoštovanje občinstva – in priznanje občinstva. Pokažite, da ste se občinstva razveselili, z iskrenim navdušenjem začnite svoj nastop. Prijazen pozdrav, morda vprašanje, da takoj pritegnete občinstvo, morda nekaj zabavnega, ali pa le – navdušeno govorite.

 

Predpostavljam, da znate začeti, tu želim predvsem povedati, kako po začetni minuti – nadaljevati. Če vam zmanjka energije, če se vam začne »zatikati«.

 

 

Kaj je torej tisto, ko vas nenadoma, v dobri veri, da gre vse prav, spreleti: »Kaj pa je zdaj to?« Trenutek, pa ni nujno, da nastopi ravno po eni minuti, ko ste že uspešno navezali stik z občinstvom. Zadovoljni ste, uspeli ste živahno začeti in naredili dober vtis. Tedaj si za trenutek oddahnete, za trenutek popustite ali pa popusti vaša začetna napetost -dovolj, da se pojavi rahla negotovost. Ne le pri vas, tudi pri občinstvu.

 

Verjetno je nekaj podobnega kot pri dveh zaljubljencih na prvem zmenku. Nedvomno sta si všeč, prišla sta skupaj, se pozdravila, potem pa pride tisti »Kaj pa zdaj?« Nelagodje. Saj želita ostati skupaj, ampak ne vesta točno, kako naprej. In pri nastopu je podobno – vemo, da bomo ostali skupaj, ampak delček začetne negotovosti še vedno lebdi v zraku … Kaj torej storiti?

 

Pravzaprav nič strašno posebnega. Samo zavzeto nadaljujte s predavanjem, kajti – led je že bil prebit! Vsekakor pa dodajte še nekaj »pospeška«, še nekaj energije, da boste tako vi kot občinstvo še naprej dejavni. Če spet naredimo primerjavo z zmenkom – tam negotovost izgineva z dejavnim spoznavanjem drug drugega, denimo z vprašanji, kot so: »Ali greva nekam? Te zanima videti to in to? …«