Pomebna je duša, ne tehnologija

Najbrž v tem obdobju v podjetniški in širši gospodarski srenji ni nikogar, ki bi bil povsem prepričan v varno prihodnost. Če ne drugega, pomisliš na Kitajce. Kaj se bo zgodilo, ko se bodo Kitajci po tekstilu spravili na usnjarsko industrijo, pa potem na plastiko in tako naprej? Tako nam namreč napovedujejo nove kitajske »valove«.  

Tudi v naši novi evropski prestolnici, Bruslju, vlada strah če že ne preplah. In odgovor? Evropa mora postati najbolj ustvarjalna celina, kar je zapoved »lizbonske strategije« (v svoji verziji 2.0, potem ko je evropska smetana ugotovila, da verzija 1.0, sprejeta leta 2000, ni čisto prava). Da, rešila nas bo tehnologija, tako zdaj slišimo povsod. Zapoved: vsaka država mora dati za raziskave in razvoj več sredstev!  

Zdi se samo po sebi umevno. Saj končno tudi pri Podjetniku odkrivamo, da so najbolj uspešna mlada slovenska podjetja tista, ki so se usmerila v tržne niše, kar hkrati pomeni tehnološko nišo oziroma specializacijo.  

V tem duhu smo se domenili tudi za pogovor z Milanom Čelanom, direktorjem slovenskega podjetja, ki povsem ustreza tej »tehnološki« formuli. Gre za podjetje Tipro, ki je v svetovni špici pri tako imenovanih »inteligentnih« programabilnih tikovnicah.  

A pogovor z njim preseneča. Podzavestno smo pričakovali zgodbo o tehnologiji, a tehnologija je v drugem planu. Milan Čelan govori o tem, kako »misli« svetovne trge, kako se pogovarja s partnerji, kako deluje njegova ekipa, kakšni so odnosi med ljudmi. Govori o čisto človeških rečeh. Tehnološki uspeh je samo zunanji izraz pravih človeških odnosov.  

Spoznanje me je prav vznemirilo. In sem našel vznemirljivo potrditev, da sem na zanimivi poti. Vemo, da so danes grozdi pod vladno »obdelavo«. In sem začel raziskovati, kako je sploh prišlo do projekta grozdov. In sem prišel do zanimive informacije: Švedi so pred nekaj leti prišli do ugotovitve, da v Sloveniji manjka tako imenovani »socialni kapital«. Izhajajoč iz lastne razvojne zgodbe, v kateri se je pokazalo, da mora narod stopiti skupaj (bolj politično rečeno) in da znanje v posameznih glavah ni dovolj – potrebno je, da se začnejo ljudje pogovarjati med seboj -  so nam predlagali, naj začnemo razvijati različne oblike sodelovanja med podjetji.  

Namen grozdov torej ni spodbujanje tehnološkega razvoja – čeprav so lani udeleženci konference grozdov, ki smo jo mi pomagali organizirati, poudarjali prav potrebo po znanju – ampak spodbujanje človeškega povezovanja. Vse ostalo sledi.  

Vzemite grozde kot prispodobo. Vsi Slovenci smo en grozd. Tisto, kar nas bo obdržalo, bo sodelovanje med nami. V poslih ima sodelovanje svoje posebne oblike – govorimo o finačnem sodelovanju, skupnih projektih, skupnih raziskavah, kar koli že. A gre vedno samo za sodelovanje. Da, tudi zgodovina govori, kako so nekateri narodi, ki so bili posebej na prepihu, obstali samo zato,  ker so ljudje znali sodelovati.