Pomanjkljivo varstvo dolžnika oz. zastavitelja, če so predmeti zastave nematerializirani vrednostni papirji

Ustanovitev zastavne pravice na nematerializiranih vrednostnih papirjih je vse pogostejši način zavarovanja terjatve. Gospodarske družbe so večkrat imetniki večjega števila nematerializiranih vrednostnih papirjev, saj ti predstavljajo kapitalske naložbe, zastava teh vrednostnih papirjev za zavarovanje obveznosti gospodarskih družb pa je eden od možnih načinov uporabe takšnih nematerializiranih vrednostnih papirjev.  

 

Za dolžnike je tak način zavarovanja terjatve relativno poceni, upniki pa nanj pristanejo predvsem zato, ker bo v večini primerov, če dolžnik zavarovane terjatve ne bo poravnal ob zapadlosti, prodaja zastavljenih nematerializiranih vrednostnih papirjev hitra. Prednost je tudi v tem, da pri vseh pomembnejših nematerializiranih vrednostnih papirjih ne prihaja do problema povpraševanja po teh nematerializiranih vrednostnih papirjih. Vendar pa določbe Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju: Zakon) dolžnike oz. zastavitelje, v primeru prodaje zastavljenih nematerializiranih vrednostnih papirjev, ne varujejo v zadostni meri. 

Režim prodaje zastavljenih vrednostnih papirjev, kot ga ureja navedeni Zakon v 47. členu, se bo uporabil le, če bodo predmet zastave nematerializirani vrednostni papirji, s katerimi se trguje na organiziranem trgu. Zakon določa, da lahko zastavni upnik zastavljene nematerializirane vrednostne papirje proda na organiziranem trgu, če so kumulativno izpolnjeni štirje pogoji in sicer:
1. dolžnik zavarovane terjatve ne poravna ob dospelosti,

2. zastavni upnik s priporočeno pošiljko obvesti dolžnika oz. zastavitelja, da bo zastavljene nematerializirane vrednostne papirje prodal,
3. med obvestilom in prodajo mora preteči najmanj osem dni,
4. pooblastilu, s katerim zastavni upnik pooblasti udeleženca organiziranega trga, da proda zastavljene vrednostne papirje za njegov račun, mora priložiti kopijo obvestila o nameravani prodaji in kopijo dokazila, da je obvestilo oddal na pošto. 

Zakon zahteva, da zastavni upnik dolžnika oz. zastavitelja obvesti s priporočeno pošiljko, da bo zastavljene nematerializirane vrednostne papirje prodal, ne zahteva pa dokaza, da je dolžnik oz. zastavitelj to obvestilo tudi dejansko prejel.  

Če bi, na primer, Zakon zahteval, da mora zastavni upnik pooblastilu, s katerim udeleženca organiziranega trga pooblasti, da proda zastavljene nematerializirane vrednostne papirje za njegov račun, priložiti kopijo povratnice, ki bi izkazovala, da je zastavitelj oz. dolžnik obvestilo o nameravani prodaji tudi dejansko prejel, bi odpadel vsak dvom, da je bil zastavitelj oz. dolžnik o nameravani prodaji zastavljenih nematerializiranih vrednostnih papirjev obveščen. Tako pa se lahko zgodi, da dolžnik oz. zastavitelj o nameravani prodaji sploh ne bo obveščen. 

Zakon bi moral biti, zaradi varstva dolžnika kot šibkejše stranke v razmerju, spremenjen na opisan način.  

Dolžniki in zastavitelji vrednostnih papirjev morate torej biti zelo pazljivi, saj se lahko v praksi zgodi, da bodo vaši vrednostni papirji, ki ste jih dali v zastavo, prodani ne da bi bili vi o tem dejansko obveščeni.  

PRAVNI VIR:
Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (UL RS 23/99, 75/2002)