Pogrebništvo je še vedno tabu

Sprejemna pisarna podjetja Benko iz Prvačine, ki se ukvarja s pogrebnimi storitvami, se v ničemer ne razlikuje od drugih sprejemnic. Tudi Andrej Benko, lastnik in direktor ni upravičil mojih pričakovanj o nekoliko melanholičnem in bledičnem človeku redkih las in brezhibne črne obleke. Ne bi se mogla bolj zmotiti. Andrej Benko - pravzaprav v podjetju pomagajo vsi v družini: žena Rosana, mama Sonja in oče Angel - so čisto pravi toplokrvni Primorci, odprti, sproščeni in čisto nič čudni.  

Pogrebna dejavnost kot tržna niša  

Pred trinajstimi leti je Andrej Benko ostal brez službe in med pogovorom s prijatelji je padla ideja, da bi se ukvarjal s pogrebništvom. »Zakaj pa ne. Komunalna podjetja, ki so se ukvarjala s pogrebno dejavnostjo, med ljudmi zaradi svojega načina dela niso bila priljubljena in vedel sem, da v Italiji obstajajo zasebna podjetja.« Odločil se je, da bo ponudil več, predvsem pa drugačen odnos do pokojnikov in sorodnikov. »Začeli smo praktično brez profesionalnih izkušenj, imeli smo le osebne izkušnje, saj ima človek na vasi vedno stik z obredjem ob smrti. Če že ne drugega, gre na vsak pogreb vsaj eden iz hiše.«

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Z opazovanjem so prišli do novih zamisli, kako bi storitev izboljšali in polepšali. Ogledali so si, kako za pokojnike poskrbijo v sosednji Italiji. Tam so dobili tudi prvi pogrebni avto z reduktorjem za počasno vožnjo v sprevodu. S sosedi čez mejo dobro sodelujejo, saj zastopajo podjetje Ceabis, ki izdeluje hladilne naprave, opremo za vežice in drugo pogrebno opremo. »V Italiji je pogrebna industrija zelo razvita, tudi zakonodajo, ki predpisuje vse, od avtomobilov do opreme, imajo urejeno. Uvažamo bolj posebne stvari, ki se pri nas, čeprav je ponudba vsak dan boljša, ne dobijo.«  Italijanski izdelki so priljubljeni, toda slovenske krste so še vedno najbolj iskane.  

Začetki so bili skromni, saj so bili ljudje navajeni, da sami poskrbijo za vse in so kupovali le krste. Na vasi so vedno lahko računali na sosede in njihovo pomoč. Ženske so uredile pokojnika, moški so skopali grob in nosili krsto. »Počasi so se navajali, da nekdo prevzame njihove skrbi, in storitve so se začele širiti. Na začetku smo urejali le nekatere stvari, zdaj uredimo vse: uredimo dokumentacijo, prepeljemo in pripravimo pokojnika, preskrbimo krsto, cvetje, uredimo vežico in vse potrebno za pogreb. Poskrbimo za vsako malenkost.«  

Neurejena zakonodaja in nelojalna konkurenca 

Konkurence se Andrej Benko ne boji. Bolj ga moti monopolistični položaj javnih podjetij in nepotistično ravnanje občin. Občine so namreč po zakonu o gospodarskih službah obvezane, da koncesije za pogrebno dejavnost podeljujejo prek javnih razpisov. »Zakon daje občinam popolnoma proste roke pri odločitvi, katerega in predvsem koliko izvajalcev bodo izbrale. Tako je, da vsak najprej poskrbi zase in za svoje. Te stvari bo treba urediti in upamo, da bo nova zakonodaja omogočila, da bodo tako javna kot zasebna podjetja lahko enakovredno tekmovala na trgu.« 

Ne le, da bo morala država urediti zakonodajo in dati enake priložnosti tako zasebnim kot javnim podjetjem, določiti bo morala tudi osnovne pogoje za opravljanje pogrebne dejavnosti. Trenutno se lahko s pogrebno dejavnostjo lahko ukvarja vsak. »Nekateri delajo brez primernih prostorov in opreme. Ne moreš en dan v avtu prevažati pokojnika, naslednji dan pa se z njim odpeljati na morje.«  

Tradicionalni okus 

Družinsko podjetje s sedmimi zaposlenimi, ki pokriva devet občin med Sežano in Kobaridom, se trudi, da bi zadovoljilo potrebe in želje svojih strank. Priskrbijo pevski zbor, ki zapoje izbrane pesmi, trobentač največkrat zaigra Tišino, napišejo govor, priskrbijo fotografa in če kdo želi, pokojnika tudi naličijo. Ljudje imajo najraje klasiko tako pri izbiri krste, cvetličnih aranžmajev in vencev. Novosti ne smejo biti preveč očitne in se le počasi uveljavljajo. »Tudi če je ljudem všeč nekaj drugačnega, se bodo raje odločili za že uveljavljene stvari, tiste, ki so jih videli pri drugih.  Nočejo se po nepotrebnem izpostavljati.«  

Čeprav večina ljudi misli, da je najtežji del pogrebniškega posla delo s pokojnimi, je delo s strankami precej bolj čustveno naporno. Vsakodnevno srečevanje s prizadetimi sorodniki ni lahko delo. »Prav veseli smo, če pride kdo, ki ni prišel zaradi pogreba, da se lahko malo nasmejimo.«

V zadnjih dvanajstih letih se je odnos ljudi do pogrebnih podjetij zelo spremenil. »Ko smo začeli, so si ljudje, predvsem tisti na vasi, naše delo predstavljali na čudne načine. Nekateri so celo mislili, da imamo doma krematorij. Čudne stvari in zgodbe so se spletale. Ko smo gradili garažo, so govorili, da smo zgradili hladilnico.« Dejstvo je, da je pogrebništvo nepogrešljiva storitev, toda preden bodo izginili tabuji, predsodki in govorice, bo preteklo še precej vode.