Podjetništvo - kako naprej

Marta Turk, ki je svojo podjetniško kariero začela že leta 1987, meni, da je preredkim, ki so začeli kot podjetniki že pred desetimi leti, uspelo prerasti v novo kakovost. “Ko sem leta 1987 sama začela svojo podjetniško pot, še ni bilo tako velikega pritiska na zaposlovanje, kot v letih po osamosvojitvi,” pravi Marta Turk. “Za podjetništvo sem se odločila zato, ker sem želela delati doma in hkrati skrbeti še za otroke. Tako sem lahko delala za družino prek dneva, zvečer pa še za zaslužek. Vendar se nikoli nisem počutila le kot obrtnica, čeprav sprva še nisem ustanovila podjetja. Vedno sem imela nove cilje in načrte.”

OPOMBA: OD TU KOT INTERVJU

Kako gledate na razvoj podjetništva v zadnjih desetih letih v Sloveniji?

Če govorimo o sestavi gospodarstva, potem lahko rečem, da je zdaj pri nas nekako 50 tisoč podjetij in nekaj več kot toliko samostojnih obrtnikov. Pri podjetjih pa velja, da ima zdaj več kot 90 odstotkov podjetij od nič do 10 zaposlenih, kar je primerljivo z Evropsko unijo. Ta mala podjetja so ključna za Slovenijo že zaradi svoje številčnosti.

In kakšna so? Težko je enostavno odgovoriti na to vprašanje, saj gre za razlike v znanju, ekonomski uspešnosti, zaposlovanju, tehnološki sposobnosti in podjetnosti ustanovitelja. Sicer pa bi lahko rekla, da se je v teh letih institucionalno okolje za mala podjetja razvijalo hitreje kot so se razvijala sama mala podjetja. Zato ljudje ne znajo izrabiti vse podpore, ki obstaja pri gospodarskih in obrtnih zbornicah ter lokalnih podjetniških centrih in inkubatorjih.

Ali lahko torej govorijo celo o nekakšni pasivnosti podjetnikov?
Slovenci smo že po načinu razmišljanja premalo zavojevalski, raje se pohvalimo s tem, da smo delovni in pridni. V podjetništvu pa je tako, da mora tisti, ki želi dobiti nek posel, ta posel vzeti nekomu drugemu in to mora znati storiti. Naši podjetniki pa so zelo zadovoljni s trgom domače ulice. Dokler lahko prodajajo doma, jim je to dovolj.

V širšem smislu pa je problem podjetnikov ta, da se še ne zavedajo, kam sodijo, ne čutijo še, da pripadajo določenemu segmentu družbe, drugače kot obrtniki, ki že vsa leta vedo, kje je njihovo mesto, saj imajo veliko daljšo tradicijo kot podjetniki. Vendar ne gre le za pripadnost, gre tudi za druženje in lobiranje ter vplivanje in pritiske. Vse to obrtna zbornica zelo dobro počne za obrtnike, podjetniki pa bi se morali znati uskladiti s skupnim interesom celotnega gospodarstva, ki ga zastopa gospodarska zbornica. Marsikaj, kar se danes dogaja na področju antibirokratskega programa, na primer, nismo zlobirali niti obrtniki niti podjetniki, ampak je to dosegal Evropa s svojimi zahtevami za poenostavitevitev poslovnega okolja.

Ali je danes drago imeti podjetje?
Vsekakor. Če pogledava podjetja z dvema ali tremi zaposlenimi, kot jih je večina pri nas, je treba mesečno ustvariti precej realizacije za poravnavo obveznosti do države in plač, preden je mogoče vlagati še v razvoj.

In kje je meja rentabilnosti?
Nekdo, ki ima doma prostore, sploh ne sme računati na to, da bi postal podjetnik in se s tem sam zaposlil, če ne ustvari najmanj bruto 250 tisoč tolarjev prometa mesečno. To je resnično minimum.

Kaj pa bi morali podjetniki narediti, da bi se njihova podjetja vsaj malo razvila, na primer za nekaj zaposlenih, da ne govorim o prehodu v kategorijo srednje velikih podjetij?
V združenju podjetnikov smo lani izpeljali zanimivo raziskavo, v kateri smo ugotavljali, kaj naj stori država za mala podjetja, da bi ta prerasla s petih na osem zaposlenih. Izkazalo se je, da je bistven tehnološki razvoj. Naša podjetja so tehnološko slabo opremljena, zato nimajo nobene možnosti, da bi vlagala v ponudbo novih storitev. Oziroma to uspe le redkim.

Ali to pomeni, da lahko govorimo o stagnaciji?
Tako je, vse to kažejo tudi rezultati. Že leta 1995 je bila narejena raziskava, ki je kazala, da mala podjetja prispevajo 27 odstotkov k domačemu bruto proizvodu. Danes pa pomenijo komaj 25 odstotkov v deležu BDP-ja in še to zelo malo izvažajo. Uspešna mala podjetja (tista, z nad 10 zaposlenimi) so povečini zrasla iz obrtne tradicije ali iz nekdanjih srednjih podjetij v procesu Markovićeve privatizacije in so kot vzporedna podjetja od starih prevzela dobre programe, ne pa tudi njihovih nekdanjih obveznosti.

Takšnih, ki so rabila zgolj zaposlitvi njihovih lastnikov, pa je okoli 40 tisoč in zdaj brez znanja, podmladka ter finančnega vlaganja ne morejo naprej. Sodim, da bo veliko teh malih podjetij tudi propadlo. Lani je menda na obrtni zbornici kar 5000 obrtnikov vrnilo svoje obrtno dovoljenje. Po podatkih GZS odkar je v veljavi zakon o finančnem poslovanju vsako leto beležijo 3000 manj gospodarskih subjektov.

Tudi struktura naših podjetnikov kaže, da so to večinoma ljudje v zrelih letih, ki so si nabrali velik del izkušenj že v nekdanjem združenem delu, zato jim do upokojitve manjka le še nekaj let. To pa ni želena struktura podjetnikov. Vendar je to problem vseh srednjeevropskih držav.

Ali so pri nas vsa podjetja v enakem položaju?
Sploh ne, mala in srednja podjetja nimajo toliko privilegijev kot velika, to pa je problem tudi v Evropi, zato celo v evropskih dokumentih navajajo, da bi bilo treba spodbujevalne ukrepe prilagoditi malim in srednje velikim podjetjem. Meja med malim in srednjim podjetjem v Evropi je 50 zaposlenih, prav tako kot pri nas.

Zdaj je zelo moderno govorjenje o grozdih. Kako pri nas brez velikih podjetij ti grozdi sploh lahko nastanejo?
Povezovanje in sodelovanje med malimi podjetji in med njimi ter velikimi je bistveno. Problem pa je, da so ljudje pri nas nezaupljivi tako drug do drugega kot do države. Zato tudi državi ne zaupajo, čeprav ta svetuje malim podjetjem, naj se združijo v grozde in za to tudi ponuja pomoč. Podjetniki se za povezovanje večinoma ne odločijo in v glavnem razmišljajo, kaj stoji za to ponudbo, morebiti kakšna zarota? Poleg tega se vsak mali podjetnik boji tudi konkurence, boji se tega, da bo nekomu zaupal svojo zamisel, ta pa jo bo potem izpeljal namesto njega in mu tako zamisel ukradel, da sam ne bo mogel delati. Ta strah je zelo pomemben. Zato se v združenju podjetnikov ukvarjamo tudi z učenjem o kulturi povezovanja.

Težko bi se pohvalili s konkretnimi “grozdi”, v katerih bi bili povezani podjetniki s komplementarno dejavnostjo, čeprav je to nujno za pohod na evropski trg.

Ali je danes težje začeti z novim podjetjem kot pred desetimi leti?
Da. Predpisi so danes veliko zahtevnejši in bolj zapleteni. Pri davkih smo nekoč poznali davčne olajšave za začetnike, ki jih imajo tudi v razvitih evropskih državah; zdaj smo do lastnih ljudi bolj strogi, kot to od nas pričakuje Evropa. Država se bo najbrž v prihodnje morala odločiti, ali ne bi bilo primernejše, da bi več podjetnikov obdavčila s pavšalnim davkom. Moja britanska kolegica, ki je v Londonu lastnica treh hotelov, plačuje pavšalni davek in ne vodi tako zapletenega dvostavnega knjigovodstva kot jaz. Hočem reči, da malo podjetje z do pet zaposlenimi tako visokih stroškov in obdavčitev kmalu ne bo več zdržalo. Tudi DDV je problematičen, zato ker ga je treba plačati vnaprej glede na fakturirano in ne na plačano realizacijo.

Ali naj sklenemo, da je država mačehovska do podjetnikov.
Težko bi se strinjala s takšno pavšalno oceno. Krivda za pasivnost je tudi na strani podjetnikov. Zakaj se podjetniki ne prijavljajo za pridobitev sredstev lokalnih skupnosti, ki ostanejo nerazdeljena? Boljšim podjetnikom zagotavlja hitrejše in večje kredite banka, manjšim pa očitno tudi ponujenih milijon tolarjev nepovratnih sredstev lokalne skupnosti pomeni preveč dela in napora, zato za ta sredstva ne konkurirajo.

Ali znajo podjetniki sestaviti svoj poslovni načrt?
Večina jih to sicer zna, vendar mislim, da delamo slabo uslugo tistim podjetnikom, namesto katerih drugi delamo poslovne načrte. Na splošno je poslovni načrt dober instrument, s katerim podjetnik, ko ga pripravlja, vidi, kam bo njegov posel šel. Pomen poslovnega načrta poudarjamo šele zadnja leta, do nedavnega so ga za podjetnike sestavljali tudi najeti strokovnjaki za plačilo. Vsekakor je boljše, da podjetnik sam izdela svoj poslovni načrt.

Kaj pa podjetniško izobraževanje, je to ustrezno?
Mislim, da je GEA College tu naredil največ, saj so bili njegovi programi osredotočeni prav v usposabljanje aktivnih podjetnikov in pripravo poslovnih načrtov za male podjetnike.
Ker gre za tisoče podjetnikov, bi rekla, da glede izobraževanja ni takšnih belih lis, kot se zdi.

Podobne tečaje financira tudi zavod za zaposlovanje, ki nauči brezposelne, kako izdelati poslovni načrt. Res pa je, da bi morali z izobraževanjem za podjetništvo začeti že v osnovni šoli in v vrtcu. Sicer pa je reakcija osnovnih šol na podjetniško izobraževanje takšna, da osnovne šole menijo, da bi bilo takšno izobraževanje primerno le za poklicne srednje šole in ne za njihovo običajno populacijo otrok. Zato bi morali, če že govorimo o spremembah, spremeniti miselnost vseh v vzgojno-izobraževalnem procesu, mlade pa naučiti poslovnega razmišljanja, komuniciranja ter protokola.

To pa je že del podjetniške etike, ki pri nas prav tako ni razvita. Se strinjate?
Podjetniška etika je pomemben element kulture podjetništva in te je pri nas premalo. Če pa se primerjamo z drugimi državami srednje in vzhodne Evrope, smo že daleč pred njimi. Tudi podjetniško etiko bi morali učiti v šolah.

Kaj sploh sodi v to etiko. Je plačilna disciplina del te etike?
Na plačevanje računov vplivajo tudi drugi dejavniki in ne le etika. Kar se tiče pa našega podjetja, če ne moremo plačati računa, vedno stopimo do upnika, se z njim pogovorimo za plačilo v obrokih in potem plačamo tudi zamudne obresti.

Kaj pa kraja podjetniških idej, je ta neetična?
Z idejami je tako: ta hip ima morebiti milijon ljudi na svetu isto zamisel kot jaz. Vprašanje je, kdo jo je sposoben uresničiti. Zamisel je dobra šele, ko je uresničena. Dejstvo je, da tudi tu obstajajo pravila v svetu, ki bi jih veljalo vpeljati tudi v našo podjetniško prakso. Ko se začneš z nekim timom ljudi dogovarjati o razvoju neke nove ideje, najbrž ni odveč, če temu dogovoru sledi tudi podpis pisma o nameri, s katerim se sodelavci obvežejo, da te ideje ne bodo zlorabili sami pri sebi ali pri konkurenci. Pri nas pa ideje, ki zrastejo v tako imeovanem zasebnem sektorju, velikokrat kradejo državne ali paradržavne ustanove in ne podjetniki posamezniki.

Ali gre torej tudi pri sodelovanju med zasebno in javno sfero za nezdravo konkurenco, namesto da bi šlo za sodelovanje?
Mislim, da pri nas tovrstno sodelovanje ni razvito. V zadnjem času celo postajajo vse dejavnosti tistih, ki imajo možnosti in sredstva, vse preveč dirigirane in nadzorovane. V boju za evropski košček denarja je veliko osebnih interesov. Tu pa v podjetništvo posegata tudi politika in insiderstvo. V tujini tega rivalstva med zasebno pobudo in javnimi ustanovami ni ali pa vsaj ni tako očitno in tako razvito.

Z ženskim podjetništvom se že dolgo ukvarjate. Kako poteka državni program poklicnega uveljavljanja ženks, pri katerem sodelujete.
S tem programom želimo usposobiti okoli trideset promotork ženskega podjetništva, ki delujejo na lokalni ali regionalni ravni kot svetovalne pri podjetniških centrih ali pri regionalnih agencijah. Zdaj čakamo na sredstva za regionalne programe, ki so jih te promotorke že prijavile. Veliko smo za podporo ženskemu podjetništvu naredili tudi v GIZ Podjetnost, ki ima tudi brezplačno informacijsko središče z brezplačnim telefonom.

Ustanovili smo tudi zavod za družinsko in žensko podjetništvo “Meta”. Kmalu bo na Šmartinski cesti v Ljubljani začel delovati naš prvi inkubator. Vanj bomo na začetku vključili okoli pet podjetnic, ki jim bomo skušali pomagati, da bodo združile svoje podjetniške in družinske obveznosti. V naš inkubator bo tako podjetnica lahko pripeljala tudi svoje otroke, za katere bo poskrbela Zveza prijateljev mladine, ki jim bo ponudila svoje programe. Informacijsko središče smo že postavili, računalniški portal že stoji, brezplačne informacije že dajemo. Radi bi pokazali konkretne rezultate. Načrtujemo, da bomo s tem inkubatorjem podjetnicam zagotovili prostore, informativno vozlišče, učimo jih dela z računalnikom in jih povezujemo z drugimi mrežami podjetnic. Inkubator pa bomo razširili tudi v Pomurje, kjer se že srečujejo z novimi brezposelnimi Murinimi delavkami.

Že drugi mandat ste predsednica Združenja podjetnikov Slovenije pri Gospodarski zbornici. Ali ima zbornica pravi odnos do podjetnikov, jim pomaga?
Pred desetimi leti gospodarska zbornica še ni imela pravega odnosa do novih podjetnikov. Šele leta 1994 so se odločili, da jih vključijo v delo zbornice, ker je bilo to boljše, kot da bi nastala nova zbornica malega gospodarstva. Danes združenje podjetnikov Slovenije deluje v sklopu GZS in sodi med drugih 22 združenj. Imamo svoj lastni program, ki je naravnan predvsem na regionalno specifiko, kajti naša prednost je naša regionalna organiziranost. Za seboj imamo tudi nekaj konketnih rezultatov. Ves čas skušamo lobirati, kar pa je včasih težko, ker je država bolj zainteresirana za velike kot manjše delodajalce. Torej je pred nami še veliko dela, še zlasti, ker se nam spet obeta val brezposlenih.

Združenje podjetnikov Slovenije pri GZS

je pripravilo ali pripravlja:

- Podporo sodelovanju v evropskih projektih
- Kodeks podjetniške etike
- Skupne sejemske nastope
- Podporo uvajanju standardov kakovosti v malih podjetjih (CD z napotki)