Podjetniki smo kot čebele, ki ustvarjamo več, kot pojemo

Franc Gregorčič: »Večino naših produktov izvozimo. Dejstvo je, da je Slovenija zanemarljivo tržišče. Če hoče biti Slovenec resen podjetnik, se mora nujno obrniti navzven. Mi ciljamo na 500-milijonski evropski trg.«

»Sem navdušen golfist. Bližina Golf Otočca je zame idealna za sproščanje stresa, adrenalina in nakopičenih misli, ki se naberejo pri vsakodnevnem odločanju in vodenju podjetja,« uvodoma pove Franc Gregorčič, ki je leta 1995 od »Koržetovega« sklada za razvoj odkupil Plastoform Šmarjeta. Podjetje s »smetišča« je uspešno saniral, usmeril na tuje trge in v slabih dveh desetletjih ustvaril eno večjih slovenskih gospodarskih družb Grupo Plastoform.

»Leta 1976 je Industrija motornih vozil na lokaciji v Šmarjeti postavila obrat Adria Karavan za proizvodnjo oken iz pleksistekla. Kot štipendist IMV-ja sem se kot ekonomist zaposlil v obratu in kmalu so mi zaupali njegovo vodenje. Adria Karavan je v 90-ih letih zaradi razpada trga zašla v velike težave. Poslovno sploh nismo delali z drugimi, ampak je bil naš edini kupec Adria Karavan v stečaju sama, kar je bilo strateško povsem zgrešeno. Leta 1991 smo dobili navodila, da se takratni tozdi osamosvojimo. Podjetje se je razbilo na posamezne enote in vsaka se je reševala po svoje,« opiše genezo Plastoforma.

»Ko so bile leta 1995 hčerinske družbe naprodaj - sklad je celo izdal brošuro s podjetji za prodajo, v kateri smo bili tudi mi - je bil moj korak, da sem se zagnal na zunanji trg, začel vzpostavljati prve kontakte in iskal kupce. Na tujih trgih sem videl možnosti za posle. Logično, da takrat kot zaposleni v propadajoči firmi nisem imel denarja za odkup. A uspelo mi je sestaviti trikotnik banka-garant-poslovne priložnosti. Ljubljanska banka mi je dala kredit, dobil sem poslovnega angela, za garanta pa mi je šel takrat že uspešni podjetnik Frelih iz Šentruperta. Uspešno sem se pogodil s skladom. Kupnina je bila takrat relativno nizka. Ocenjena vrednost podjetja s skromno tovarniško dvorano na 2 tisoč kvadratih, pokrito s salonitkami in z zastarelo strojno opremo iz 70-let, je bila 700 tisoč takratnih nemških mark. To je bil skromen štart, a dovolj za ohranitev 50 delovnih mest sovaščanov in nadaljnjo rast skupine, ki danes obsega pet tovarn in 50 tisoč m2 pokritih proizvodnih prostorov.