Podjetniki bežijo

Pred leti je bila priljubljena tema kritikov tedanjega režima beg možganov. Mislili so predvsem na intelektualce, zlasti znanstvenike, ki so zapuščali Slovenijo in si poiskali dobro plačane službe v tujini. Vse kaže, da smo zdaj na pragu novega vala bega možganov. Le da so tokrat vlogo »beguncev« prevzeli podjetniki. Tujina je najprej postala vabljiva za tiste najbogatejše podjetnike, ki so premoženje ustvarili s finančnimi storitvami, da ne uporabim kakšnega sočnejšega izraza. V tujino so se selili zaradi nižjih davkov. Tako je nekdanji prvi človek finančnega konglomerata Aktiva, znanega iz obdobja pidov in certifikacijske privatizacije, Darko Horvat, poiskal bivališče v Londonu. Še prej je poskrbel za selitev svoje (tedanje) družbe v davčno prijaznejše okolje. Ljudje do takšnih ubežnikov ne čutijo simpatij; spomnimo se samo pozornosti, ki je je bil deležen Matjaž Gantar, kreator finančne skupine KD Group, ko je Slovenija zanj postala predraga država.  

Finančni mogotci bodo verjetno v prihodnosti še bolj množično odhajali v davčne oaze in se tako izogibali plačevanju visokih davkov doma. Hudo, ni pa še najhuje. Bolj zaskrbljujoče je, da v tujino selijo svoja podjetja tudi podjetniki, ki ne bežijo pred davki, niti pred drago delovno silo, ampak ker si preprosto želijo delati v normalnih razmerah, kakršne imajo njihovi konkurenti. V zadnjem mesecu smo na primer videli v časopisih oglase, s katerimi je blejski Seaway vabil Slovence v svojo novo tovarno v sosednji Italiji. Brata Jakopin sta po letih prerekanj z okoliškimi stanovalci in neznosno dragih cenah nepremičnin lokacijo za novo tovarno poiskala preprosto čez mejo. Odločitve jima ne more nihče zameriti, kvečjemu jima lahko čestitamo, da sta v danih razmerah ustvarila svetovno podjetje. Podobno pot kot Jakopina je ubral še en naš podjetnik leta. Lastniki biotehnološkega podjetja BIA Separations so ustanovili podjetje v Avstriji, ki je nato postalo lastnik slovenskega podjetja. Direktor dr. Aleš Štrancar pojasnjuje, da so razmere za ustanovitev in rast visokotehnoloških podjetij v Avstriji »svetlobno leto« pred tistimi v Sloveniji. Pri tem ne misli samo na raziskovalno infrastrukturo, ampak še posebej na pripravljenost vlagateljev za vlaganje v tvegane razvojne projekte in zakonodajo, ki jih k temu spodbuja.  

Vprašamo se lahko, ali je to začetek množičnega bega. Spomnimo se namreč, da so pred časom enako namero napovedali tudi zasebni inovatorji, med katerimi so tudi podjetniki, ker jim je država odpovedala finančno podporo. Ne moremo trditi, da se država požvižga na opozorila, res pa je, da ne lovi koraka z najbolj prodornimi podjetniki. Spomnimo se, na primer, da smo šele minulo jesen dobili zakon o družbah tveganega kapitala. In še ta je po mnenju poznavalcev slab. Morda pa je izziv za vlado premajhen? Morda je prerasla domače okvire in si je zato za eno glavnih nalog v obdobju predsedovanja EU-ju zadala povečevanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Pozor, evropskega.  

Seveda pa morajo tudi podjetniki vedeti, da se čez mejo ne cedita samo med in mleko. Predobro se še spomnimo usode zelo perspektivnega visokotehnološkega podjetja Educell. Podjetje, ki ga je ustanovil dr. Miodrag Knežević, pozneje pa je vanj vložil denar sklad tveganega kapitala Horizonte, je pred leti dobil izjemno dobro ponudbo v enem od avstrijskih tehnoloških parkov. Tam so se res naselili, zaposlili Avstrijca za direktorja in se že po kratkem času znašli v stečaju. Direktor je baje bolj kot račun podjetja polnil lasten račun. Lastniki so nato slovensko podjetje poceni prodali, dr. Knežević pa si je poiskal drugo službo.