Podjetnik leta kot kažipot?

V obrazložitvi priznanja Podjetnik leta 2005 je med drugim pisalo: »Dr. Aleš Štrancar je pokazal podjetniški pogum, da v Sloveniji vleče poteze, ki so zahtevne že za razvita podjetniška okolja. Njegova podjetniška vizija in strategija, ki kombinira zahtevno raziskovalno delo in podjetništvo - kar potrjujejo patenti, mednarodni ugled v znanstvenih krogih, razvojni partnerji ter kupci, je izjemen zgled slovenskega podjetništva na visokotehnološkem področju in predstavlja izziv slovenski akademski sferi ter podjetniškemu okolju - mu bomo znali slediti?«  

Ko so me obvestili o nominaciji, najprej nisem hotel dati soglasja, saj podjetje, ki ga vodim, še zdaleč ni zgled finančno uspešne gospodarske družbe. Odločitev sem spremenil na podlagi utemeljitve strokovne komisije o sporočilnosti izbora:
-        nujnost dviga inovativnosti in tehnološke razvitosti Slovenije,
-        usmerjanje znanja v uporabnost in s tem dvig gospodarske uspešnosti,
-        prevetritev naše »zaplankanosti« ter spreminjanje vrednot na področju znanosti ter tehnološkega razvoja in
-        nujnost sprejemanja odgovornosti in tveganja na tej poti. 

Oddaljeni od družbe ustvarjalnosti  

Prepričan sem, da lahko male države brez naravnih virov socialno varnost gradijo le na izdelkih in storitvah z visoko dodano vrednostjo. Da to dosežemo, pa je treba kar najbolje izkoristiti sposobnosti in znanje vsakogar ter ga usmeriti v ustvarjalnost. Še zlasti to velja za mlade, ki imajo v današnjem razvitem in vsega sitem svetu čedalje manj pozitivne energije in težko najdejo nove izzive. To pa je tudi izbira lastnega delovnega področja in načina dela, s tem pa samozaposlitve in podjetništva, kar je izziv, ki je v gospodarsko razvitih državah cenjen, iskan in podprt. 

Za nastanek in rast tehnoloških in inovativnih podjetij potrebujemo spodbudno in učinkovito okolje v vsej svoji širini - od vzgoje v otroškem vrtcu do spodbudnih bančnih kreditov in zakonodaje. Slovenija je od takega okolja zelo oddaljena. Predloge za spremembe na tem področju sem opisal že v časniku Finance ter v referatu za Pogovore o prihodnosti Slovenije pri predsedniku Republike Slovenije (7. Krepitev konkurenčnosti Slovenije v Evropski uniji, www.prihodnost-slovenije.si). Za pisanje, predstavljanje in zavzemanje za te predloge sem v zadnjih letih porabil čez tisoč ur svojega časa. In kakšen je učinek?   

Popačene ideje  I

z moje ideje o ustanavljanju naravoslovno-tehničnih univerz po načelu združevanja fakultet in inštitutov za doseganje kritične mase v kadrih in opremi na temelju kakovosti smo prišli do pobud »vsak inštitut svojo univerzo« in »univerza v vsako slovensko mesto«. Nikogar ne zanima, kdo bo to financiral (bomo za to porabljali denar, namenjen za razvoj novih tehnologij in produktov?!), kje se bodo zaposlili študenti po končanem študiju, in ali imamo za vse te pobude dovolj kakovostnih pedagoških kadrov in tako dalje. Sama izobrazba ne zagotavlja zares uporabnega znanja, to ponujajo le kakovostna delovna mesta v poslovnem sektorju. 

Samo poslovni sektor ponuja rast in nastajanje novih podjetij, ki so protiutež dejstvu, da smo vedno priče tudi propadu podjetij in ukinjanju delovnih mest. Če smo na nekaterih področjih, kot so na primer informacijske tehnologije, lahko glede tega kar zadovoljni, pa na nekaterih področjih lahko pričakujemo težave, denimo v farmacevtski industriji. Ob prodaji Leka smo ravnali nespametno, saj dela kupnine nismo namenili za ustanavljanje in rast novih podjetij na tem področju. Ob upoštevanju dejstva, da biotehnološka in farmacevtska podjetja potrebujejo 12−20 let do finančne stabilnosti in v vseh teh letih stabilne vire tveganega financiranja, preživi jih pa le nekaj odstotkov (pa še te večino pokupijo večja podjetja), potem se lahko vprašamo, kam z odpuščenimi delavci iz Leka, v nekaj letih pa mogoče tudi iz Krke. Zdrava kmečka pamet pravi, da velika mednarodna podjetja vedno so in bodo iskale rešitve, ki prinašajo največje dobičke. Slovenska delovna sila pa je in bo, tudi ob morebitni popolni ukinitvi davka na plače, še vedno nekajkrat dražja kot na Kitajskem ali v Indiji. Konkurenčna je lahko le, če je nadpovprečno inovativna. Torej, kam z odpuščenimi delavci? Verjetno na Zavod za zaposlovanje. In to z nadpovprečno izobraženimi in izkušenimi kadri! Naj kdo izračuna, koliko bo to stalo in kaj bi se bolj splačalo.   

Zakaj ne nastajajo tehnološka in inovativna podjetja

Zakaj na tem področju ne nastajajo nova podjetja? Ker za to ni osnovnih pogojev:

-        Izobraževalni proces je še vedno zastarel, reforme brez kadrovske prevetritve ne bodo prinesle prav veliko. Študenti se na naravoslovno-tehničnih fakultetah še vedno ne naučijo podjetnosti, poslovnih veščin, vodenja, organiziranja, sodelovanja in tako naprej.

-        Raziskovalci so največkrat še vedno ujeti v inštitutsko razmišljanje večvrednosti »člankopisja«, ki ga oblikujejo »člankoštevski lobiji«. Tudi tu nismo vsi enaki - medtem ko je država pripravljena popolnoma pokriti vse stroške »člankopisja« v javnih raziskovalnih organizacijah, morajo podjetja za tako početje plačevati davke. Ministru Zupanu postavljam naslednja vprašanja: »Ali znanstveni članek, ki je napisan v podjetju, manj prispeva v skupno dobro oziroma v svetovno zakladnico znanja, ali pa gre za težavo z ideološkimi predznaki? Če res ne moremo iz okovov »člankoštevja«, zakaj potem pravila ne veljajo za vse enako - za isto število in kakovost članka isto plačilo? Smo raziskovalci v podjetjih drugorazredni državljani?«

-        Že tako zelo skromna sredstva za tehnološki razvoj (za razvoj novih tehnologij in izdelkov) so se v letu 2005 bistveno zmanjšala.

-        Semenskega in tveganega kapitala (še vedno) ni.

-        Skladi in investicijske družbe še vedno kujejo velike dobičke s privatizacijskimi posli, dolgoročna in tvegana vlaganja jih niti ne zanimajo niti jih ne razumejo. Končajmo že enkrat s »prihvatizacijo«, da bo potem čas in interes za resno dolgoročno investiranje.

-        Banke se s tveganimi projekti niti ne ukvarjajo niti jih ne razumejo. Dejstvo je, da največ tehnoloških podjetij nastaja in raste v bližini sedežev bank, kjer je kapitala v presežku. Prodaja vseh bank tujcem bo zato pomenila bolj odtok kot pritok investicijskega denarja. Pri banki, s katero smo delali in pri njej varčevali 15 let (če upoštevam še predhodnico našega podjetja), smo v tem letu prvič v vseh letih zaprosili za premostitveni kredit in bili zavrnjeni. Pogodba z EU, ki je bila medtem že realizirana, plačilo pa prejeto, za banko ni bila zadostna garancija. In to banka, ki je svoje začetke gradila na temeljih ideje duhovnika Kreka, ki je znatno pripomogel k gospodarskemu in socialnemu osamosvajanju slovenskega naroda od delovne in kapitalske odvisnosti od tujcev. Od Krekove ideje je ostalo le njeno nasprotje, saj so lastniki v želji po čim večjem lastnem dobičku banko prodali tujcem.

-        Davki in prispevki na plače ostajajo zelo visoki, pravih spodbud za razvoj in raziskave v podjetjih pa še vedno ni. Znižanje davka na plače je bilo takoj izničeno s prevalitvijo skrbi za invalide iz državnega proračuna na stroške podjetja.

-        Zakonodaja podjetnike še vedno (in vse bolj) obravnava kot lopove in nalaga vodstvu podjetja, da mora čedalje več časa posvečati birokraciji (in zaposlovanju neustvarjalnega kadra), namesto da skrbi za posel. Pa pustimo medijsko odmeven Zakon o dohodnini in obdavčenju pretežnega deleža. Poglejmo Zakon o davčnem postopku iz konca leta 2004, na primer člen 365, ki govori o transfernih cenah. Koliko dodatnega administrativnega dela bo to povzročalo podjetjem, najbrž ni nihče razmišljal, ali pač?

-        Povprečnemu Slovencu je še vedno najpomembnejše zapravljanje, nakupi ob nedeljah, na razprodajah - iluzije. Kaj pa ustvarjalnost, resnična svobodomiselnost, sodelovanje, skupno dobro, investiranje prihrankov? 

K vsemu temu lahko dodamo še v medijih stalno ponavljajoče se zgodbe istih ljudi, »gradualistov«, ograjenih v svojih vrtičkih in nikoli soočenih z resničnimi tržnimi zakonitostmi. Omenjeni ljudje še vedno z eno nogo živijo v enoumju in porazno vplivajo na sprejemanje sprememb, potrebnih zaradi globalizacijskih procesov.   

Kriza vrednot 

Ustvarjalnost, pošteno delo in trud nikakor ne pridejo do izraza, saj še vedno najbolj uspevajo kimavci in sesalci. Naša družba je v resni krizi, krizi vrednot. Dokler se resno ne soočimo s to težavo, ne moremo pričakovati resnega napredka.  

Kako do sprememb? Lahko računamo na politične stranke? Zelo težko, saj se še vedno niso resno oblikovale, v njih je vedno več vodilnih, ki so tam bolj zaradi »tržnih niš« kot pa resničnega prepričanja, kaj šele resnega zagovarjanja vrednot, ki opredelitvi stranke ustrezajo. Poskusi predsednikov vlade in parlamenta, ki skušata objektivno prikazati medvojno tragedijo slovenskega naroda, doseči pomiritev in povezovanje, še zdaleč niso dovolj za potrebne spremembe.   

Podjetniki se moramo povezati 

In reforme? Še preden je prišlo do resnih in argumentiranih razprav, so se vrstili napadi z vseh strani. Zelo malo je verjetno, da bo prišlo do pravih sprememb. Bodo spet zmagali najglasnejši? Če se bomo spustili na nivo, kdo bo zmagal in kdo izgubil, je to napačen pristop, saj bomo na koncu izgubili vsi. Eno pa je gotovo - če se podjetniki ne bomo povezali in zagovarjali svojih interesov, bomo na koncu spet potegnili najkrajši konec. Zato ponavljam predlog iz prejšnje številke: Podjetnik naj prevzame pobudo za ustanovitev podjetniške zbornice, da se bo slišal in upošteval tudi naš glas, glas tistih, ki nam je cilj izvoz inovativnih izdelkov in graditev predvsem na lastnem delu, znanju in sposobnostih. 

Kako v letu 2006? 

In sporočilo za leto 2006? Bil je čas, ko je bilo treba biti kritičen, rušiti tabuje in nezdrave lobije, zdaj pa mora priti čas združevanja in sodelovanja. Na splošno nismo tako slabi, manjka pa nam zdrave samozavesti, ki je nujno potrebna za pravo sodelovanje in ustvarjanje ter preprečevanje zbirokratiziranosti.  

Torej, gladiator, oprostite, podjetnik leta 2006, pokaži nam pot sodelovanja in naj bo tvoj kažipot sprejemljivejši in uspešnejši za prebivalce te deželice, kot je bil moj! 

---

O podjetju BIA Separations 

BIA Separations je pionirsko podjetje na področju biotehnologije v Sloveniji, ki je nastalo po vzoru iz tujine, torej s pomočjo tveganega kapitala. Predhodnik podjetja je bilo podjetje BIA, ki ga je ustanovila skupina raziskovalcev, da bi raziskovalne dosežke in tehnologijo prenašali v gospodarstvo. Po nekajletnem iskanju prave strategije so se usmerili v razvoj rešitev za čiščenje snovi, ki imajo zdravilni učinek (zdravil), s tekočinsko kromatografijo (metoda ločevanja molekul). Njihova vizija je postala takoj zanimiva za tvegani kapital. Podjetniki so skupaj s skladom Horizonte ustanovili novo podjetje BIA Separations. Horizonte je v novo podjetje vložil 0,85 milijona evrov, v drugem krogu financiranja še milijon evrov, pol milijona pa je vložil zasebni vlagatelj iz Nemčije.  

BIA Separations je svetovni inovator na področju čiščenja biotehnoloških učinkovin, in ima patente v številnih državah. Njihov ključni izdelek so »inteligentni« filtri, ki omogočajo do petnajstkrat učinkovitejše čiščenje biomolekul kot sorodni izdelki. V podjetju je 34 zaposlenih, od tega 8 doktorjev znanosti. Trenutno vse moči vlagajo v razvoj novih izdelkov na osnovi svoje tehnologije.

---