Podjetnik kot feniks

Niki Lauda: »Največ napak v poslovnih odločitvah in tudi sicer naredimo, ko se odzivamo emocionalno.« (Fotografija: Žiga Intihar)

Za legendarnega avstrijskega dirkača formule ena Nikija Laudo je bila leta 1976, ko je s šestimi zmagami močno vodil v točkovanju svetovnega prvenstva, usodna steza »zelenega pekla« v nemškem Nuerburgringu. V drugem krogu je dirkalnik zdrsnil s steze, trčil v ograjo in se vnel. Zaradi hudih opeklin glave in zastrupitve s plini je bil več dni v globoki komi. Želja po tekmovanju je bila tako velika, da se je le šest tednov po nesreči vrnil za volan. Vendar je Lauda na odločilni dirki svetovnega pokala, ki je potekala na nevarni, mokri stezi na Japonskem, presodil, da je pametneje zapeljati v bokse in prepustiti končno zmago, pa čeprav za pičlo eno točko. »Bolje je sprejeti napačno odločitev kot sploh nobene. Slabo odločitev lahko popraviš, v nasprotnem primeru pa le izgubljaš dragoceni čas,« je prepričan Niki Lauda. Odlaganje odločitev, pa naj bo to v poslovnem, športnem ali zasebnem življenju, na »jutri« stane; podjetje izgublja sredstva, konkurenčnost in ugled, dirkača lahko stane življenje. Le kdo, če ne Lauda, ki je po nesreči uspešno prestopil iz dirkaškega v poslovni svet, - med drugim je vodil letalski družbi Niki Air in Lauda Air, ki jo je z dobičkom prodal Austrian Airlines - bolj spominja na egipčanskega mitološkega ptiča feniksa, ki se znova rodi iz lastnega pepela? »Padci so sestavni del poti. A ne šteje, kolikokrat padeš, temveč dejstvo, ali se po padcu pobereš. Najlažje je za neuspehe kriviti nekoga drugega. Vendar če analiziraš problem, ugotoviš, da si v večini primerov sam kriv za neuspeh ali napako in ne drugi.« Iz lastnih napak, četudi včasih bolečih, se lahko marsičesa naučimo, predvsem pa jih ne ponavljamo.

Inovatorke vodi ženska intuicija

Z izkušnjo kariernega »padca«, ko je s položaja menedžerke v banki leta 2010 nepričakovano pristala med brezposelnimi, se je uspešno spopadla tudi Erika Drobnič, ki jo tri leta pozneje poznamo kot inovatorko večnamenske lesene zibelke, ki jo trži pod svojo blagovno znamko Kiara. »Postavljena sem bila pred dejstvo; treba je bilo iti naprej, ne nazaj! Nisem si dovolila, da bi obupovala. Na padce gledamo, kot da smo nesposobni, vendar je tudi to motivacija, da drugič narediš boljše ali drugače. Vedno so alternative. Zamisel za mojo inovacijo se je razvila iz lastne potrebe. Vedela sem, da ima večfunkcijsko pohištvo potencial, saj ga na trgu še ni bilo. Preden sem začela, sem trg podrobno raziskala, a sem kljub temu delala napake,« se začetkov spominja Drobničeva in dodaja: »Vedno sem bila optimistična in želela sem nazaj na karierno pot, a po svoji poti. To je tudi tisto, kar me izpolnjuje. Pomagajo pa seveda izkušnje iz preteklosti in podpora družine, da verjamejo vame.«