Podjetnik, ki raznaša srečo

Star pregovor pravi, da prijateljstvo in posel ne gresta skupaj. V kruto konkurenčnem podjetništvu preprosto ni prostora za prijateljstvo. Tony Hsieh dokazuje nasprotno. Okoli sebe je zbral skupino prijateljev, večinoma iz študentskih let. Po uspešnem prvem poslu, v katerem se je vsak od njih okrepčal z več ali manj milijoni, so ustanovili še skupni sklad Venture Frogs, ki je bil namenjen zgolj za vlaganje v druge posle.

 

 

Ko sem Hsieha oziroma njegovo podjetje Zappos poiskal po spletu, se mi je v odgovor na moje novinarsko vprašanje o možnem sodelovanju pri pisanju članka o njem, skozi e-pošto takoj zlila pozitivna, kooperativna in celo neke vrste prijateljska energija njegovih predstavnikov za medije. Uh, kako drugače, kakor se navadno dogaja pri premnogih tovrstnih spletnih sodelovanjih, kjer službe za stike z mediji precej 'lenobno', če sploh odgovarjajo na novinarska poizvedovanja. Tu pa so koordinirano z menoj sodelovali kar trije. Takoj postane razumljivo, zakaj je globalna poslovna revija Fortune uvrstila Zappos na petnajsto mesto lestvice podjetij, v katerih zaposleni zelo radi delajo.

 

 

Že pri devetih letih je Tony pokazal, da je iz podjetniškega testa. Starša je prosil, naj mu za darilo kupita škatlo črvov, saj se je namenil ustvariti svoje prvo podjetje: farmo črvov. No, s poslom ni bilo nič. Ko je v kasnejših letih nenehno ponavljal, da bo podjetnik, ki bo zaslužil veliko denarja, sta ga starša prepričevala, da bi bilo dobro, da se odloči za kakšen študij, recimo medicine, ki mu bo prinesel zanesljivejši poklic. Pa se ni.

 

Nenehno je 'študiral', kako priti do denarja. Tako je pred družinsko hišo organiziral 'garažno trgovino' s starimi predmeti, prodajal limonado mimoidočim, izdeloval gumbne priponke, med študijem na Harvardu je služil tudi z grilom v študentskem kampusu in prodajo hamburgerjev, ki so mu jih dostavljali iz bližnje McDonaldsove restavracije, on pa jih je prodajal po dvojni ceni.